Štirje meseci za Kampla

Po koncu četrtega kola kvalifikacij za svetovno prvenstvo bi lahko prikimali lajnarjem, ki opozarjajo, da dandanes vsak igra nogomet, da imajo vsi na voljo ustrezne razmere za vadbo, da lahko torej vsak premaga vsakogar in da je žoga nasploh okrogla. Pot proti Rusiji 2018 je začelo 210 reprezentanc pod dežnikom Fife – Butan, Južni Sudan, Gibraltar in Kosovo prvič –, v igri za 31 mest jih je ostalo le še 108, med njimi Slovenija.

Pot do Rusije bo seveda trnova in dolga, Portugalci bi denimo do najbolj oddaljenega prizorišča šampionata preleteli 5400 km, kolikor loči Lizbono in Jekaterinburg, toda splača se potruditi za nagrado, katere mik so dvakrat spoznali tudi Slovenci. Kdor meni, da obstajajo reprezentance, ki jih lahko premagaš s pol moči, živi v zmoti. Švica in Nizozemska sta se sinoči mučili s Ferci in Luksemburgom, kot da ne bi šlo za dvoboja »resnih« zasedb z avtsajderjema. Avstrija je prehodila pot od »odkritja« prejšnjega ciklusa do popolnega razočaranja v pičlih nekaj mesecih. Tudi prizori iz Francije so bili zanimivi: finalisti zadnjega eura so po uri igre s Švedi, ki brez Ibrahimovića spominjajo na »običajno« skandinavsko selekcijo, zaostajali za gol, v sodnikovem dodatku tekme v Parizu pa so prejeli rumena kartona zaradi zavlačevanja (beri: branjenja minimalne zmage z 2:1). Tudi nekateri Slovenci so po odlični oktobrski beri pričakovali, da bo Katančeva zasedba na Malti učinkovita kot pripadniki SV na Počku, a je zmagala le z 1:0. Drugače bi zvenelo, če bi zapisali, da so bili Slovenci na Malti razigrani enako kot Hrvati in Italijani.

Če odmislimo sanjski razplet koledarskega leta, po katerem bi osvojili Slovenci vseh 12 točk, predstavlja 8 osvojenih točk pozitiven izplen, na katerega je možno gledati iz različnih zornih kotov. »Lepo« bi bilo, če bi Slovenci na prvi tekmi v Vilniusu zmagali, če Joe Hart ne bi imel najboljšega večera v karieri prav v Stožicah in bi kotirali na vrhu skupine F. Slabše bi bilo, če v Litvi ne bi prišlo do »vrnitve odpisanih«, ob tem bi Katanec v Stožicah prezrl Roka Kronavetra, Andre Schembri pa bi v prvem polčasu petkove tekme na Malti izkoristil, kar običajno izkoristijo na rekreativnih turnirjih malega nogometa. Takšen je pač nogomet – tudi pokojni Rudi Carell bi si težko izmislil bolj neverjetne zgodbe.

To je realnost, številna presenečenja niso (več) naključna, zato je pomembno, da izkoristiš morebiten slab večer tekmeca, ker nikdar ne veš, na kateri tekmi boš zamočil sam. Slovenci še kako ostajajo v igri za Rusijo 2018. Glede na to, da se je Gareth Southgate dobro ujel na angleški klopi in da so Slovaki preboleli postturnirski sindrom »majhnih« po euru 2016, bodo morali biti Slovenci odslej še bolj zbrani. Vsaka naslednja tekma bo zanje »izziv leta«, začenši z marčevskim gostovanjem na Škotskem. V nadaljevanju kvalifikacij, ko bodo še močneje kosili poškodbe in kartoni, bi bilo modro aktivirati vse potenciale; Slovenija, ki črpa iz manjšega bazena kot München, si ne more privoščiti negativnega razpleta »primera Kampl«. Do poleta v Glasgow so vendarle na voljo štirje meseci.