Stisnjeni zobje

Novica, da župani zahtevajo odstop finančnega ministra, je občane pustila hladne. Nobenega sočutja do njihovih lokalnih izvoljencev ni bilo čutiti v komentarjih. Nekdo se je celo pohvalil, da je občinski svetnik in da lahko iz prve roke pove, kako se v njihovi občini razmetava z denarjem. Iz katere občine prihaja, ni zapisal. Večini komentarjev je bila skupna le ugotovitev, da je občin absolutno preveč.

Največja širitev lokalne samouprave je bila pred 22 leti, ko se je šestdesetim občinam pridružilo kar 147 novih, danes imamo 212 županov, prav toliko občinskih svetov in prav toliko različnih interesov. Tako pravzaprav niti ne preseneča, da se pod zahtevo za odstop finančnega ministra niso podpisali vsi župani. Nekaterim se ni treba.

Če bi ohranili le tiste občine, ki ne potrebujejo pomoči države pri financiranju, bi imeli v državi natanko štiri: Ankaran, Log - Dragomer, Ljubljano in Trzin. Za katero od teh bi se na referendumu odločili? Glede na to, da se je narod že odločil, da hoče svoje male občine, katerih več kot polovica sploh ne dosega zakonsko določenega števila prebivalcev, je rezultat najverjetneje vnaprej znan. Čeprav se povsem na glas razpravlja o prevelikem številu občin, se v to najverjetneje nihče ne bo spuščal. Ker bo boj izgubil.

Vsak je rad svoj gospodar. Tudi najmanjši zaselek. Raje obdeluje svoj vrtiček kot ogromno, skupno polje, ker se boji, da bo pri njem končalo premalo dobička. Sicer občine že sodelujejo med sabo, a le tam, kjer je treba ali se morda splača. Pri medobčinskih redarstvih, imajo del skupne uprave, mogoče celo šolo, kjer se običajno zaplete že pri ustanovitvi – ime katere občine bo objavljeno prvo. Bognedaj, da bi se pri skupnih projektih v medijih pojavilo ime le ene občine ali, še slabše, le enega župana.

Obstaja pa lažji in bolj prefinjen način »ukinjanja« občin. Znižuješ povprečnino in občine korak za korakom prisiliš v samoukinitev; bankrot ali združevanje. Ker zadnjega zaradi prej naštetih lastnosti branikov vaških kurnikov ne bomo doživeli, je nižanje prihodkov občinam eleganten način, kako se rešiti lokalne samouprave, kot jo poznamo danes.

Župani Cerarjevi vladi priznavajo, da je prva, ki se z njimi tako veliko pogovarja. Ampak žal počne samo to, ugotavljajo občinske glave, ki ne morejo sprejeti, da je povprečnina 14 evrov nižja od zahtevane. Da je način financiranja občin slab, protizakonit, verjetno tudi protiustaven, ugotavlja računsko sodišče. Medtem ko nekatere občine že bijejo plat zvona in napovedujejo posojila, da bodo preživele, pa vlada sporoča, da kjer ni, še Mramor ne more vzeti. Na roko gre vladi tudi, da nižanje povprečnine ne obremeni občin enako. Tako niti občine med sabo niso poenotene, solidarne pa, glede na podpise za Mramorjev odstop, tudi ne.

Financiranje občin bodo morali spremeniti, to zdaj vedo že vsi pristojni. Kako, kdaj in na čigav račun ter kdo bo opravljal katere naloge, pa so veliki zalogaji za leto, ki prihaja. Vprašanje, ali bodo v to sploh lahko ugriznili, glede na to, da se Mramor in župani pogovarjajo s stisnjenimi zobmi.