Tiskane izdaje
Na Hrvaškem so zaradi prvostopenjske razsodbe Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki je šest nekdanjih visokih predstavnikov samooklicane Herceg-Bosne obsodilo na skupaj 111 let zapora za zločine nad bošnjaškim prebivalstvom v BiH, milo rečeno – užaljeni.
Ne le zaradi pomembne vloge hrvaške ikone, prvega predsednika Franja Tuđmana, in ugotovitve odgovornosti Hrvaške kot agresorja v BiH, ampak tudi zato, ker je le nekaj ur pozneje isto sodišče nekdanjega vodjo srbske Službe državne varnosti Jovico Stanišića in poveljnika enote za posebne operacije te tajne službe Franka Simatovića (oba sta precej krvavo vlogo odigrala tudi v Vukovarju) oprostilo vseh obtožb.
Hrvaška, užaljena in v dvomih, zdaj živi za trenutek razglasitve drugostopenjske razsodbe, morda že čez poldrugo leto, ki bo, vsaj tako upajo, »drugačna«, ker sta »resnica in resničnost drugačni«.
Tokratna užaljenost Hrvaške je delno razumljiva, saj so od oprostilne razsodbe generaloma Anteju Gotovini in Mladenu Markaču živeli v prepričanju, da se »obračun« s preteklostjo končuje. Takrat se je v državi precej povečala politična samozavest, zgrajena na oprostilni razsodbi in dejstvu, da bo država neobremenjena vstopila v EU, in za seboj pustila strah, da bo na vstop v evropsko družino morala čakati ali vstopiti šele v nekem paketu s Srbijo.
Zdaj, po izreku razsodbe in manj kot mesec pred vstopom v EU, je samozavest precej omajana. Tudi zato, ker bo vsaj do drugostopenjske razsodbe na stebru sramu kot agresor v Bosni in Hercegovini, kot so to označili nekateri hrvaški analitiki.
Na Hrvaškem težko sprejmejo resnico; še manj marajo tiste, ki jim resnico povedo neposredno. Zato ne preseneča, da jih je odločitev haaškega sodišča prizadela. Pomislekov, najbrž popolnoma upravičenih, na politično razsodbo in na domnevne napake v sodniški presoji, je veliko, vprašanja, zakaj se je sodišče odločilo tako, ne pa drugače, ostajajo neodgovorjena.
Črta pod vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije še dolgo ne bo potegnjena, čustva zaradi ubitih na vseh straneh še dolgo ne potlačena. Ne glede na vse obstaja še neki morda malo spregledan trenutek hrvaškega vsakdana.
Mednarodna nogometna zveza je hrvaški zvezi v teh dneh zaradi nacionalizma na marčni kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo med reprezentancama Hrvaške in Srbije izrekla denarno kazen.
Nobena skrivnost ni, da je med navijači največ rojenih po koncu omenjene balkanske morije. Prav ta mladina je zdaj ključni vzvod sovraštva, nacionalizma. Seveda s pomočjo (prikrito ali ne) političnih strank, ki nacionalizem in obračunavanje s preteklostjo uporabljajo v službi dnevne politike.
Zaradi tega bi morala hrvaška oblast narediti veliko več v bitki proti »obračunavanju s preteklostjo«, saj bo potem tudi soočanje z resnico, ki bo prihajala znova in znova, neprimerno lažje.
