Storitev, ki se bere

»Verjamem, da je v Sloveniji mogoč ničodstoten davek na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.« Ne, to ni izjava slovenske ministrice za finance, ampak izpoved vere, ki jo redno ponavljajo pripadniki verske skupnosti zaničnikov. Njeni pripadniki imajo tudi svoj pozdrav, pogled skozi ukrivljena in stikajoča se palec in kazalec, če jim bo sreča mila, se bodo čez dve leti lahko uradno registrirali.

Ni jih malo, ljudi s podobnim prepričanjem se v podalpskih krajih najde tudi v založniških vodah. Te dni so vsi razpravljali o slovenskem stališču v Bruslju, kjer se pečajo z novo direktivo o davku na dodano vrednost za knjige: javnost je izvedela, da se slovenska oblast s predlogom izenačitve obdavčitve tiskanih in elektronskih knjig sicer strinja, zadržke pa ima pri uvajanju nižjih davčnih stopenj in predvsem ničelne. Oblast ni zaničniška, bi lahko rekli. Komentar enega od pomembnih slovenskih založnikov, češ da slovenska politika nima samozavesti in poguma, je manj mnenje in bolj žalostno dejstvo. Spomnimo se, ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je bil slovenski DDV na knjige četrti najvišji.

V Bruslju ne gre nič gladko, tamkajšnji uradniki zdaj sicer pravijo, da so naklonjeni predlogu, ki bi državam članicam omogočil izenačiti obdavčitev knjig in e-knjig, hkrati so že izračunali, da bi – če bi vse države uvedle znižano stopnjo davka za e-knjige – to iz davčne blagajne odneslo 4,7 milijarde evrov na leto. E-knjige trenutno obsegajo pet odstotkov knjigotrškega prizorišča, čez štiri leta projekcije predvidevajo, da se bo številka zvišala na dvajset odstotkov. A vendar, kar pravijo v eni bruseljski palači, ne velja nujno tudi v drugih: države, ki niso bile »pridne«, so jih dobile po prstih, nižjo obdavčitev e-knjig si je pred leti privoščila Francija, sledil ji je Luksemburg (od koder je spletna knjigarna Amazon čez noč začela prodajati e-knjige), pridružiti sta se hoteli še Italija in Španija, a Sodišče Evropske unije jih je prisililo k umiku.

Prejšnji teden je sodišče znova razsodilo, da so e-knjige in zvočne knjige digitalna storitev. Vsem, predvsem pa slovenski evropolitiki, manjka angleški pogum: na Otoku so že zdavnaj spoznali preprosto dejstvo, da davčni sistem ne sme zavirati branja, učenja, izobraževanja, in zato zvesto vztrajajo pri svoji tradicionalni ničli za tiskane knjige, že pred leti pa so zapisali, da je treba knjigo definirati glede na to, kaj zagotavlja oziroma daje, ne pa po materialu, iz katerega je narejen njen nosilec, še posebno nesmiselno pa je, da je okoljsko sprejemljivejša različica knjige obdavčena bolj, ne pa manj. Brexit jim gre po tej plati zavidati.

Medtem na drugem koncu sveta: dva tedna bo tega, kar je brazilsko zvezno sodišče e-knjige pridružilo z ničelno stopnjo obdavčenim knjigam, revijam in časnikom z argumentacijo, da e-knjig ni mogoče razločiti od klasičnih tiskanih knjig. Zakaj se tega ne domislijo v Bruslju? Če nič drugega ne pomaga, bi si lahko pomagali z ekonomističnim tolažništvom, češ da ugodnejši davčni pogoji puščajo več denarja na založniškem tržišču.