Strah naš vsakdanji

Prva obletnica je bila zaznamovana z žalostjo, upanjem, spominom na žrtve. V napadih na letališču Zaventem in postaji podzemne železnice Maelbeek je umrlo 32 ljudi. Ti, ki so v napadih izgubili svoje najbližje in živijo brez njih, so delili bolečino z drugimi. Učiteljica joge je bila v eksploziji na letališču ranjena in je že leto dni v bolnišnici. Pred nekaj dnevi je javno opozorila, da se mora ukvarjati z zapletenimi zavarovalniškimi vprašanji o svojem položaju.

Na številnih spominskih slovesnostih v Bruslju so se slišali pozivi politikov k strpnosti in solidarnosti. Pri Schumanovem krožišču sredi evropske četrti je bil postavljen jekleni spomenik vsem žrtvam terorizma s sporočilom: čeprav smo ranjeni, ostajamo pokončni. V letu dni po napadih se je položaj v Bruslju bolj ali manj normaliziral. Lokali, trgovinska središča in podzemna železnica so spet polni ljudi. Le redki se odločajo za drugačen, domnevno manj tvegani način življenja.

Vsaj navzven se je družba odzvala mirno. Psihologi so ob obletnici pojasnjevali, da ljudje ne morejo ves čas živeti s strahom in da ga nekaj tednov po napadih potlačijo. Kljub temu ostaja neprijeten občutek, zaradi katerega je takšen napad na vsakdanje življenje vedno mejnik. Tako so številni varnostni pregledi postali nova, splošno sprejemljiva normalnost. Tudi oboroženi vojaki, ki se sprehajajo po ulicah, so postali del vsakdana. Čudijo se jim le še obiskovalci mesta.

Nekaj drugega so nauki iz takšne tragedije. V preiskavi bruseljskih napadov, ki so bili organizacijsko povezani z napadi v Parizu novembra 2015, so bile odkrite številne napake v sistemu. To ni belgijska posebnost. Tudi zgodovina napadalca na božični sejem v Berlinu je razkrila številne pomanjkljivosti v nemškem sistemu. V Belgiji spodrsljaji niso samo posledica zapletene ureditve, ampak tudi prejšnjih odločitev, predvsem zmanjševanja naložb v varnost.

Ne glede na politično voljo posledic dolgoletnega razvoja v napačno smer ni mogoče odpraviti v kratkem času. Nadzora je po novem več, osumljenci terorizma so lahko dlje v priporu. Belgija je med članicami Unije najbolj dejavna pri zbiranju podatkov o potnikih na vlakih. Skupaj s Francijo je uspešno pritiskala na vzpostavitev strožjega nadzora na zunanjih schengenskih mejah. V napadih na Islamsko državo od poletja sodeluje pol ducata belgijskih F-16.

Najbolj negotovo je, kako bi lahko začeli zavirati radikalizacijo mladih. Fanatiki, ki se odločajo za napade, so pogosto že rojeni v Evropi. Največji belgijski izziv je bolje integrirati mlade severnoafriškega izvora in zagotoviti, da se bodo počutili del belgijske družbe. Po ugotovitvah strokovnjakov se je trend radikalizacije po napadih nadaljeval, tudi v bruseljskem Molenbeeku. Po drugi strani se povečuje islamofobija, stigmatiziranje muslimanov, politične zlorabe beguncev.

Za Belgijo in druge evropske države bo glavna naloga ustaviti islamistične pridigarje zla kot tudi politiko, ki živi od sejanja sovraštva.