Tiskane izdaje
Poletje je čas počitka možganov in zapravljanja časa. V skladu s tem se kulturne vsebine izza zidov resnih inštitucij selijo na plaže in festivalske odre, kjer klasični teksti ter v prihodnost zroča konceptualnost svoje mesto praviloma odstopajo detektivskim zagatam, ljubezenskim peripetijam in sličnim lahkotnostim. Poletje ni čas vzvišene umetnosti, poletje je čas za žanr.
Slovenska umetniška scena je žanru izrazito nenaklonjena. Žanrska literatura je banalno čtivo, ki pripovedovanje zgodb ponižuje na nivo ugodja; žanrski film je obrtniški izdelek, ki vsebino in refleksijo žrtvuje na račun spektakla in všečnosti. Po eni strani vse to drži. Po drugi bi bilo težko dlje od resnice.
Žanr je osnova in temelj. Ravno s svojo izhodiščno privolitvijo v precej rigidna pravila lahko prostor ustvarjalnosti širi, in ne oži. Lahko, ne nujno; odkriti in razviti svojo ustvarjalno svobodo znotraj vnaprej začrtanega polja igre je stvar avtorjeve ali avtoričine kreativne iznajdljivosti in poguma.
In od kod averzija do žanra? Na neki ravni je žanr precej bolj transparenten kot tisto, kar uvrščamo pod obnebje resne umetnosti. Obrtniška spretnost in ustvarjalska iznajdljivost avtorja ali avtorice prideta v izdelkih, ki nimajo pretenzije vzvišenosti, bolj jasno do izraza. Če nas pri tako imenovani visoki umetnosti včasih navdajata nelagodje in skrb, da smo morda preneumni, da bi stvar razumeli, lahko po ogledu grozljivke ali pa po tem, ko zapremo ljubezenski roman, hitro in brez pretiranega premisleka izrečemo sodbo o kvaliteti opravljenega dela. In v končni fazi ne gre za nič drugega kot za to: za delo in vprašanje, kako dobro je bilo opravljeno.
V zadnjih tednih sem bil kot bralec oziroma gledalec soočen z dvema izdelkoma domačega izvora, ki svoje žanrske pripadnosti absolutno ne skrivata: z romanom Ni druge Jele Krečič ter z Gorkičevo Idilo, težko pričakovanim prvim slovenskim slasherjem. Oba se na averzijo do žanra nonšalantno požvižgata, brezsramno se spogledujeta s šundom, ne iščeta niti aktualističnih konceptov niti refleksij večnih resnic. S svojo privolitvijo v klišeje tipa fant sreča punco ali punci se izgubita v gozdu se zavestno odrekata kreativni pretencioznosti. Vsaj na prvi pogled. Govorim namreč o tisti umetniški pretencioznosti, ki zaradi svoje zadrgnjenosti premnogokrat producira psevdoartistične izdelke namesto dejanskih presežkov. Presežna vrednost Idile in romana Ni druge pa je prav v njuni nepresežnosti, v njuni nepretencioznosti; v upoštevanju pravil igre, ki jih določata žanra, ter v odločitvi, da mora biti delo opravljeno dobro.
In ker delo je opravljeno dobro, se vse tisto, na kar Idila in Ni druge kot da pozabljata, zgodi samo od sebe, po zelo preprostem principu: če umetnosti ne posiljujemo z aktualizmom, jo bo aktualnost našla sama; če ji ne vsiljujemo konceptov in večnih resnic, se bodo te kristalizirale skozi branje. Gorkič in Krečičeva uspeta tam, kjer nam premnogokrat spodrsne: uspeta vztrajati v svoji izhodiščni odločitvi in jo zvesto izpeljati do konca; uspeta kvalitetno opraviti svoj posel. In čeprav se to sliši banalno, gre − na vseh področjih, ne zgolj v umetnosti − v resnici žal za vedno manj pogost fenomen. Zato je njun uspeh ena boljših novic letošnjega poletja.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
