Strahopetnost

Zakaj tožilstvo ne preganja besed, ki jih širša skupnost dojema kot sovražni govor? Še več. Ker jih ne preganja, onemogoča, da bi o tem presojalo sodišče. Iz sicer suhoparnih pojasnil je med vrsticami vendarle mogoče razbrati pomenljiv podatek: da to počne skladno z uveljavljeno sodno prakso in pravnim stališčem vrhovnega državnega tožilstva. Uveljavljena sodna praksa je namreč takšna, da se zdi sovražni govor nesmiselno že prijavljati, kaj šele preganjati.

Slovenska višja sodišča so do zdaj zaradi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti pravnomočno razsodila le v štirih primerih. V treh so bile izdane obsodilne sodbe in v enem oprostilna. Kaj to pomeni? Da je Slovenija izjemna država, v kateri so prebivalci strpni, topli in ljubeči do vseh drugačnih? Ali pa – kar je precej bolj verjetno – da so organi pregona preveč popustljivi do avtorjev sovražnega govora? Morda je tožilstvo samo tako praktično, da se mu zdi nesmiselno preganjati zadeve, ki so vnaprej obsojene na propad.

Tega seveda ne bo nikoli javno priznalo. Tako kot ni nikoli javno priznalo, kar se je v drugih krogih šepetalo, namreč da so zakonodajo, povezano s preganjanjem nasilja v družini, spremenili prav na pobudo tožilstva. Zdaj je namreč tako, da se ga ne preganja več po uradni dolžnosti, kar je po zatrjevanjih nevladnih organizacij velik korak nazaj. Vzrok za spremembo je menda bil, da so si ženske v postopku pogosto premislile in je bilo delo tožilstva zaman. Zdi se, da se nekaj podobnega dogaja tudi s sovražnim govorom. Ali to pomeni, da bo v prihodnje preganjalo samo primere, kjer ni tveganja? Na ramena tožilstva je padlo breme, ki mu to očitno ni kos. Ampak kdo bo potem v imenu države družbi sporočal, katero ravnanje ni dopustno?