Stranka Frankenstein

Po slabem desetletju liberalizacije in demokratiziranja socialističnega sistema v 80. letih in po 25 letih demokracije je bilo očitno le še vprašanje časa, kdaj bomo dobili neformalno cerkveno stranko, čeprav je v tem obdobju kar nekaj strank z desnega političnega pola ves čas koketiralo s Cerkvijo.

V Evropi imamo celo vrsto krščanskih strank, ne poznamo pa primera, da bi kongres neke stranke bolj spominjal na verski obred kot na rojstvo stranke. Tega v Sloveniji še nismo doživeli. A prav to se je v soboto dogajalo ob splavitvi stranke Za otroke. Na ta način je prestopila jasno črto, ki se je začela izrisovati po francoski revoluciji, ko je ločevanje vere in države postal civilizacijski standard. Tudi v sedmem členu slovenske ustave imamo zapisano, da so država in verske skupnosti ločene.

Kdor je spremljal kongres stranke Za otroke, bi bil na začetku najbrž zmeden, ker bi najprej pomislil, da je prišel na verski dogodek, in ne na politično manifestacijo. K temu vtisu sta svoje dodala še maša v cerkvi in nadaljevanje v župnijski dvorani, kjer je prevladovala verska simbolika. Na ta način je stranka Aleša Primca dejansko in simbolno pomešala vero, politiko in vsebino (otroci in družine) v nekakšnega strankarskega Frankensteina, ki spominja na predmoderno dojemanje političnih strank. Denimo takšno, kakršno poznamo v avtoritarnih državah, kjer vera (cerkvena oblast) in država tesno sodelujeta pri upravljanju javnih zadev. To pa je danes značilno za ortodoksni krščanski svet in islam. Kakšen vpliv bo imela nova stranka na politični razvoj v državi, je težko ugibati. Pri tem pa moramo upoštevati naslednje: Primčeve stranke ne bi smeli podcenjevati, ker izhaja iz družbenega gibanja, ki se je utrdilo z organiziranjem dveh referendumov in številnih drugih akcij. Pri tem se je, kot vemo, oprla tudi na infrastrukturo Cerkve, tako kot ob kongresu. Stranka ima goreče in zveste privržence, torej jedro, ki je sposobno organizirati velike dogodke. Poleg tega je treba upoštevati, da Aleš Primc in Metka Zevnik nista politična začetnika, ampak izkušena strankarska človeka z izostrenimi politični refleksi, in ju ne moremo obravnavati kot amaterja.

Zato je veliko vprašanje, kakšen domet ima stranka s svojo radikalnostjo in konservativnostjo v slovenski družbi. Je pa jasno, da je Primčeva stranka dobila blagoslov ne samo od Boga, na katerega se člani tako pogosto sklicujejo, ampak tudi od posvetnega boga slovenske desnice, čeprav je na desni vse več tudi heretikov. Primcu je, kot je mogoče razumeti, dodeljena naloga privabljanja volivcev desnice, ki so zaradi različnih vzrokov razočarani nad slovensko strankarsko politiko. Primc ima nalogo mobilizirati tiste, ki leta 2014 niso prišli na volišča in obkrožili človeka, ki se čuti poklicanega, da reši Slovenijo iz krempljev udbomafije in izrojene levice, kot radi ponavljajo. Vstop neformalne cerkvene stranke v politični prostor napoveduje, da bodo prihodnje parlamentarne volitve izrazito ideološko in vrednostno obarvane. Otroci in družine so v surovem svetu politike zgolj kulisa za višje cilje. Kdor ne bo imel jasno izdelanih vsebin in odgovorov o temi vrednot, bo potegnil kratko.