Stranpoti in moč kulture

Zdi se, da danes lahko na splošno prepoznamo dve nasprotujoči si drži do kulture, tega precej eksploatiranega koncepta. Ena je tista, ki jo je za Delo izpostavil Slavoj Žižek, po kateri pojem kulture nadomešča uporabo pojma umetnosti ali se predstavlja kot nujna podlaga za razumevanje. V tem slovenski filozof prepoznava predvsem moment amortizacije kritičnega potencialna umetnosti na eni strani in depolitizacijo obstoječih problemov na drugi strani. Druga drža zadeva vprašanja o pomenu kulture, njeni funkciji v času krize, ko primanjkuje sredstev v gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu in sploh v bolj neposredno eksistenčno pomembnih sferah.

Kultura bi morala po eni strani izkazati svojo funkcionalnost, uporabnost pri zadovoljevanju človekovih potreb, po drugi strani je nekakšen abstraktni in neoprijemljivi skupni imenovalec globalnega povezovanja, izmenjave mnenj in prepričanj ipd. Obe drži paradoksalno podpirata isti ideološki okvir: kultura kot vezivo komunikacije, kot most do drugače mislečih je tu zato, da se ne ukvarjamo z realnostjo nesporazumov in konfliktov, ter zato, da ne razmišljamo o podtaknjeni »teoriji« družbe, po kateri mora vsak njen del in člen upravičiti svoj (za državo) prepotraten obstoj.

K produktivnejši rabi pojma kulture nemara pridemo, če se osredotočimo na njen odnos do umetnosti. V njegovi osnovi gre za to, da so veliki umetniški prelomi, denimo, avantgardistična gibanja ter njihove akcije z začetka 20. stoletja vselej izziv obstoječi kulturi – jo negirajo, postavljajo pod vprašaj, zato da so v naslednjem zgodovinskem koraku vanjo povzeti kot popolnoma sprejemljiv del civilizacijske dediščine. Primer: Maljevičev Črni kvadrat na beli podlagi, ki je v svojem času izzval uveljavljeno razumevanje slikarstva in močno pretresel institucijo umetnosti nasploh, je danes čaščeni del modernistične tradicije. Med umetnostjo in kulturo tako obstaja ambivalenten odnos: prva, če je na višini svoje naloge – vsaj v retrospekciji –, spreminja okvire obstoječe in uveljavljene kulture.

Problem omenjenih pozicij do kulture je torej v tem, da zabrišeta ostrino, prelomnost – tudi politično –, ki pritiče vsakokratnemu vpisu umetnosti v dano kulturo. Zvedeta jo bodisi na pomirjajočo skupno civilizacijsko podlago komunikacije bodisi v njej iščeta logiko izračunljivih učinkov.

Če se velja boriti za kakšno kulturo, se velja boriti za tisto, ki omogoča refleksijo ter kritiko kulturnega in širšega družbenega polja. Še več, pomemben se zdi tisti njen pojem, ki ne teži k prisiljeni pomiritvi strasti in konfliktov, ampak prej omogoča – če se navežemo na Žižkovo tezo – pravilno formulacijo zadnjih. Ali: zavzeti se je treba za pojem kulture, ki v svojih (zgodovinskih) prelomih prepozna emancipatorne sile duha, sposobne utemeljiti delovanje onkraj okvirov, kot jih – tudi z zlorabo pojma kulture – definira obstoječa ideologija. Boriti se velja
za takšno kulturo,
ki omogoča refleksijo in kritiko obstoječega kulturnega polja.