Strašljivo

Morda, ko so gneče rešeni otroci na varni strani policijske ograje v šoku še dolgo ječali. Ob tistih črnih očeh, ki so utrujene, optimistične in hkrati razočarane nad Evropo po urah zmrzovanja na travniku med policijskimi uniformami zrle proti civilizaciji. Ob nabiranju cvetlic nasmejane deklice v ozadju. Po zavrženi hrani ali požganem centru, ki je zrasel po urah prostovoljne dobrote. Vsakdo med nami je videl, da država ni bila dovolj pripravljena. Da, Hrvati so nas zaj..., kot pravijo v Rigoncah! Toda za nehumano početje sosedov je sokrivo tudi slovensko zatiskanje oči pred realnostjo.

»Ko na tisoče ljudi želi v Nemčijo, jih tudi s prisilnimi policijskimi ukrepi ni mogoče ustaviti,« je avstrijska ministrica za notranje zadeve v četrtek povedala, kar smo vsi vedeli julija. Napovedani so bili desettisoči, a slovenski odločevalci so z ukrepi sledili birokratskim željam po 2500 beguncev na dan. Na terenu pa, z besedami in vonjem Rigonc, drek. V katerem učbeniku so v Ljubljani prebrali, da bodo tujci z veseljem živeli v naših centrih šest mesecev, da bi se mi s kupovanjem časa prikupili Bruslju?

V eri, ko se politiki z Angelo Merkel na čelu obračajo po PR-analizah, ko bi Janše po vzoru sosednjih diktatorjev točke nabirali z zidovi in je politika zaradi praznega besedičenja oropana vsebine, smo se v Sloveniji proti neizogibnemu borili z gonjenjem več tisoč glav čez njive, zapiranjem ljudi za ograje in njihovim prisilnim spanjem pod milim nebom na mrzli travi. Pa je karavana, s poteptanim dostojanstvom, vseeno prišla do Avstrije. Slovenska notranja ministrica pa je kljub epskim bitkam policistov potrebovala pet dni, da je končno obiskala Posavje. V pomanjkanju čuta za sočloveka ni edina.

Ko so znanci od daleč gledali ujete za ograjami in modrovali o potrebi po pošiljanju družin v Nemčijo ter moških brez otrok nazaj na vojaške fronte Bližnjega vzhoda, so ob vprašanju, ali to pomeni, da bi tudi spodaj podpisani, če bi bil Sirec, moral izbrati smrt pred puško blazneža, brez odgovora utihnili. Naj malo razmišljajo. In kaj (ne kdo) je zanje moj nekdanji sosed, ekonomski migrant v Nemčiji?

Če želiš, v 60.000-glavi množici vidiš le brežiški požig. Ko v centrih prevladajo Sirci, ki sami pospravljajo, se tega daleč stran od policijskega traku ne opazi. Lažje je bilo na spletu zvaliti sovraštvo ob pozivu k pomoči prvih dobrotnikov. »Razočaran sem nad malo prostovoljci iz Dobove. Zaradi glasnih, sovražno nastrojenih sosedov neodločni raje na pomagajo,« nam je dejal poslovnež, ki donira vsak dan. Predsednik države je kljub vsemu ob ponujenih odgovorih gledalcem oddaje Epilog o njihovih občutkih ob begunski krizi izbral lastnega - upanje. Morda, a pred tem bo svet moral doseči raven sočutja, o katerem nas učijo iz časov povojne Evrope, ZDA, Južne Amerike ... »Deca moja, ni to dobro,« je v Rigoncah dejala gospa, ki je izkusila nacistično Nemčijo. Ob jezi, egoizmu in sovraštvu do sočloveka v MTV zahodni družbi je to - strašljivo.

Strašljivo stanje duha v svobodni Evropi pa trenutno na svoji koži najbolj občutijo prav begunci in migranti, ki so k nam prišli predvsem zato, ker si želijo človeškega sočutja in dostojnega življenja. Ter ljudje, ki jim pomagajo.