Strašni novi svet

Vojna. Stanje, kakršnega za marsikoga še ni bilo. Beseda, ki ne gre prav zlahka z jezika.

Francoski predsednik François Hollande je petkove napade v Parizu označil za barbarsko, vojno dejanje. Izraz vojna, džihadistična vojna, je ponovil večkrat, ni slišati lepo, a uho se verjetno navadi, nemara jo je res vsakič znova laže izgovoriti ...

Vojne niso več samo njihove, ne dogajajo se nekje daleč stran v neznanem svetu, vojna je tudi naša. Francija bo, kakor je napovedal predsednik Holllande, zdaj »neusmiljena do Islamske države«, ki stoji za napadi, v katerih je v petek ponoči umrlo vsaj 129 ljudi, 352 jih je ranjenih, približno sto jih je v zelo resnem zdravstvenem stanju. Vsa Evropa in demokratični svet se morata neusmiljeno povezati v boju proti Islamski državi, kajti na tisoče svojcev, prijateljev, znancev ... žrtev je prizadetih za vedno, kolektivna rana – francoska in evropska – je odprta, ne bo je zlahka pozdraviti. Tudi zato ne, ker so, kot je videti za zdaj, po Parizu trosili smrt tudi lastni otroci, otroci Francije, otroci Evrope, otroci svobodnega zahodnega sveta. Tisti otroci, ki se doma niso počutili dobro.

Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Po desetletjih povojnega zibanja v utopiji, ko se je zdelo, da je svobodni svet vendarle mogoč, da zmore dobro vsaj v Evropi premagovati zlo in se lahko vsaj na stari celini smejijo tudi besede, je jasno, da je utvara spet prevelika. V človeku je več demona kot angela, posebno takrat, ko se s fanatičnim sovraštvom sklicuje na boga ... Napadalci v Parizu so premišljeno in, kot so uradno sporočili, »skrbno« pripravili napade, »zaradi sodelovanja Francije v bombardiranjih v Siriji« in »zaradi žalitev preroka Mohameda«. Seveda je jasno, da je slika širša in večja, da traja že leta, desetletje in desetletja, da sega na različne konce sveta, začetki so znani in prav tako tragična vmesna poglavja. Vemo, da konca še ni, in tudi vzročno-posledična razmerja ne smejo nikogar presenečati, kakor ne sme biti izgovor realpolitika, na glas izrečeni ideali o humanizmu, miru, sožitju pa ne zasmehovani ... Vojna, o kateri govori Hollande, je tudi naša vojna, čeprav se komu morda zdi, da džihadisti sovražijo predvsem Francijo. Ta je zdaj pogreznjena v globoko žalovanje, predsednik je takoj v petek ponoči razglasil izredno stanje in napovedal zaprtje meja, starih gneč po znanih pariških množičnih zbirališčih in marsikje drugod po državi zagotovo še ni kmalu pričakovati ...

Že januarski napadi v Parizu na satirični dnevnik Charlie Hebdo so sejali smrt in nakazovali veliko tragedijo, petkove eksplozije in streli v krasnem mestu tisočerih luči so samo korak naprej v strašni novi svet; in ni še konec. Velika bojazen mnogih, da se je zdaj morda na široko odprla skrinjica zla, je verjetno, žal, utemeljena, številna opozorila resnih analitikov zvenijo realistično. Naj si v teh tragičnih dnevih žalovanja še s toliko zanosa in poguma ponavljamo, da nas ni strah in se ne bomo bali, naj še tako glasno in solidarno vsi ljudje dobre volje skupaj po Evropi in svetu pojemo marseljezo, kričimo ne džihadistom, je čutiti, da vstopamo v dobo skrušenosti, zapiranja, morda celo hermetičnosti in velikega nezaupanja. Padamo hitro in globoko nazaj ..., tja, od koder smo se nekoč že odrinili – zato ker ni bilo lepo.

V takšni dobi se ne bomo mogli dobro znajti, zagotovo ne, če se ne bomo hoteli ali znali povezati, vsi. In za dobro vseh se bo morala končno združiti predvsem politika, nacionalna in evropska, morala se bo postaviti zunaj ideologij, kratkovidnih političnih interesov in onkraj napačno postavljenih meja. Če tega ne bo storila, nas bo samo čedalje bolj strah.

Strah pa je grozljiv obraz človeštva, grd je in se krči.

Vojna je strašna beseda, vojna je strašljivo stanje: življenja v njej ne štejejo in niso vredna nič ... Včeraj je politika z vseh vetrov sveta, čeprav ne vsa, kazala demokratično solidarnost s Francijo in obsojala islamistično sejanje groze. Govorila je odločno, napovedovala je ostre nove korake, tudi skupne ... Bo ostalo spet predvsem pri besedah? Besede iz strašnega novega sveta niso prijetne.