Tiskane izdaje
Papir prenese vse. A pomembna so dejanja. Vladni akcijski načrt med prioritetne trge za slovenska podjetja uvršča številne države sveta, priložnosti vidi na vseh celinah - razen na Antarktiki. A napisana strategija se ne izraža tudi v dejanski geografski namestitvi slovenskih ekonomskih svetovalcev po svetu. To kaže, da je Slovenija v odločnejši preboj na tretje trge pripravljena premalo investirati.
Slovensko gospodarstvo je usmerjeno v izvoz in je zato tudi odvisno od tekmovanja na tujih trgih. Na splošno so slovenska podjetja pri tem uspešna. Celo uspešnejša, kot napove gravitacijski model, standardna empirična metoda v ekonomiji, ki se uporablja za napovedovanje izvoza določenega gospodarstva na tuje trge.
Slovenija tri četrtine vsega blaga in storitev izvozi v države Evropske unije, med desetimi najpomembnejšimi slovenskimi izvoznimi trgi so še Srbija, Rusija ter Bosna in Hercegovina. Prav in razumljivo je, da je večina moči ekonomskih svetovalcev razporejena na evropski liniji Balkanski polotok-srednja Evropa-zahodna Evropa, z vejama v Italijo in Moskvo. Od izvoza na te trge so namreč odvisna slovenska podjetja.
Ta po drugi strani vse bolj pogledujejo zunaj meja stare celine. Razpršitev trgov je zanje namreč lahko le dobra. Tudi vladni akcijski načrt Mednarodni izzivi 2017-2018 med prioritetne trge uvršča zalivske države, Indijo, Kitajsko, ZDA, Japonsko in Kanado. Med »nove izzive«, kjer se kažejo priložnosti za slovenska podjetja, pa so našteli države od Čila in Mehike do afriških Senegala, Egipta in Maroka, centralno- in daljnoazijskih držav ter tudi Avstralijo in Novo Zelandijo.
V teh državah bi bila pomoč ekonomskih svetovalcev še posebno dobrodošla. Vendar Slovenija v Južni Ameriki sploh nima ekonomskega svetovalca, v Severni Ameriki ima le enega v Washingtonu, v celini prihodnosti Afriki je ekonomski svetovalec le v Kairu. Take pomoči ni niti v azijskih državah nekdanje Sovjetske zveze, izzivi so v Jugovzhodni Aziji, a ekonomskih svetovalcev tam ni. Prav tako ne v Avstraliji. Odprtje veleposlaništva in mesta ekonomskega svetovalca v Teheranu je pohvalna poteza, a premalo za večjo pomoč na tretjih trgih.
Po mnenju številnih gospodarstvenikov se gospodarska diplomacija, kamor sodijo tudi ekonomski svetovalci, v zadnjih letih izboljšuje. Še vedno pa je kljub rednim koordinacijam težava neusklajenost med številnimi ustanovami, ki se v Sloveniji ukvarjajo z internacionalizacijo. To so predvsem državne ustanove.
Izkušnje gospodarstvenikov z ekonomskimi svetovalci so različne. Padajo tako pohvale kot graje. Verjetno je vzrok tudi to, da nekateri ekonomski svetovalci svoje delo opravljajo bolje, drugi slabše. Enako je, denimo, tudi s častnimi konzuli, še enimi predstavniki Slovenije, ki podjetjem lahko pomagajo odpirati vrata. Nekateri so pri tem zelo aktivni, drugi, kot da jih ne bi bilo, je mogoče slišati. To predvsem kaže, da bi moralo ministrstvo za zunanje zadeve sistemsko bolje urediti pomoč podjetjem po svetu.
