Strateška past

Ko je v nedeljo v Turčiji večina glasovala za sultana, v Severni Koreji pa so v čast pokojnega in v imenu sedanjega diktatorja izstrelili še eno balistično raketo, se je zdelo, da je svet še enkrat združen v skupni nagnjenosti k lahkim odgovorom na težka vprašanja nedokončane zgodovine.

Despoti, za katere smo bili do nedavnega prepričani, da obstajajo tam, kjer ni svobode izbire, se reinkarnirajo tam, kjer se je nekoč že zdelo, da se budi demokracija.

Združili so se, pravzaprav, vsi jezdeci protiliberalne apokalipse, ko so pred 90 dnevi pozdravili prihod Donalda Trumpa v Belo hišo. Od kitajskega Xi Jinpinga in filipinskega Rodriga Duterteja pa vse do turškega Recepa Tayyipa Erdoğana in madžarskega Viktorja Orbána, vsi so se razveselili prihoda nove dobe nacionalizma, kakor je Trumpovo predsedovanje imenoval zgodovinar Timothy Garton Ash.

Bili so prepričani, da je na samem vrhu svetovne ureditve končno postavljena past liberalnim idejam odprtosti in multikulturnosti, demokratični kritičnosti in politični korektnosti.

A nato je najmlajši od vseh najmočnejšemu pripravil strateško past. Severnokorejski Kim Džong Un je Ameriki dal vedeti, da se bodo morali ponovno vojskovati, če bodo zares hoteli spremeniti 64 let trajajoči status quo, ki, kakorkoli že nepopoln, omogoča regiji razvoj v miru.

Za past gre zato, ker kaže, da novi nacionalizem vse prelahko vodi nazaj v ubijanje, ki se je v ne tako davni preteklosti že jasno izkazalo za nesmiselno.

Problem z vsemi nacionalističnimi politikami je tisti naslednji korak, ki zahteva delovanje. Toda past vsake oborožene opcije je dan kasneje, ko se postavi vprašanje: Kaj pa zdaj? Zato je pomembno budno spremljati dogajanje na Korejskem polotoku. Kajti če tam niti tokrat ne bomo odgovorili na skušnjavo drugega dne, je morda bolje, da se ne igramo z velikimi besedami, ki vzbujajo burne občutke. Razmišljajmo o tem, kako naprej, ko se bomo znova zbudili.