Tiskane izdaje
Ko gre za nadzornike trga, bi morala biti neodvisnost tako od politike kot industrije, ki je predmet nadzora, samoumevna, strokovnost pa najpomembnejša. Pa je res?
Državni zbor bo v prihodnjih dneh imenoval direktorja agencije za varstvo konkurence (AVK). Na mizi imajo ime dosedanjega vršilca dolžnosti direktorja, ki ga je pristojni gospodarski minister pred letom in pol, ko je nekdanji direktor agencije odstopil, našel na svojem ministrstvu. V natečajnem postopku iskanja direktorja s polnim mandatom je komisija pod vodstvom državnega sekretarja z istega ministrstva ugotovila, da je »ustrezen«, minister pa po osebnem razgovoru z njim (in drugimi tremi kandidati, ki so izpolnjevali pogoje), da je »najprimernejši«.
Direktorja agencije za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) bo medtem imenovala vlada, kar pomeni, da bi moral biti postopek veliko preprostejši in pot do želenega cilja lažja, a očitno ni. Če so na gospodarskem ministrstvu zadeve vzeli v svoje roke in kandidata ocenili in izbrali sami, je v primeru Akosa natečajni postopek vodil uradniški svet – organ, ki sodi pod okrilje ministrstva za javno upravo in je bil ustanovljen z namenom depolitizacije javne uprave. Skozi njegovo sito vršilki dolžnosti direktorice Akosa ni uspelo.
Tako pri favoritu za direktorja AVK kot za direktorico Akosa se pojavljajo isti pomisleki – izpolnjevanje zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta. Pri prvem jih izraža neizbrani kandidat, ki je zaradi tega na upravno sodišče vložil tožbo in uspel z začasno odredbo. Ko jo je vrhovno sodišče odpravilo, je postopek imenovanja nemudoma stekel naprej. Pri drugi jih izraža uradniški svet, zato je tožbo vložila kandidatka, ki je izpadla iz igre, a tokrat je svet agencije, ki bi lahko vladi v imenovanje predlagal katerega koli od preostalih petih kandidatov, ki so pogoje izpolnjevali, postopek nemudoma prekinil. Kot je kasneje ugotovilo tudi sodišče, so se prenaglili.
Sta izbira direktorjev javnih agencij in pri tem izvajanje vseh zakonsko predpisanih postopkov pogosto res zgolj farsa? Bi bilo, da bi dvome odpravili, treba zagotoviti javnost podatkov o izpolnjevanju pogojev posameznih kandidatov, o doseganju njihovih rezultatov v natečajnih postopkih? Bi s tem dostop do delovnega mesta res zagotovili vsem kandidatom pod enakimi pogoji, kot je v izreku začasne odredbe v primeru AVK zapisalo upravno sodišče? Ali pa je dovolj, da je nadzor nad postopkom izbire kandidata z (ne)imenovanjem zaupan dvema najvišjima organoma (vladi in državnemu zboru), kot navaja vrhovno sodišče? Je za nadzornike trga, katerih delovanje je izredno regulirano, in za njihove strokovne določitve sploh pomembno, kdo natančno je direktor? Kot kaže, da.
»Bi bila vaša odločitev v primeru koncentracije Agrokorja in Mercatorja enaka, kot je bila pretekla odločitev AVK?« se je namreč glasilo eno od vprašanj, ki jih je gospodarski minister zastavil kandidatom za direktorja varuha konkurence. Kot izhaja iz navedenega, bi lahko bila odločitev AVK, ki bi morala biti vselej strokovna, zakonsko utemeljena in kot takšna prestati morebitno presojo na sodišču, tudi drugačna, če bi agencijo vodil kdo drug. Morda res. Ali je sprejemljivo in dopustno, da gleda na zadeve tako tudi gospodarski minister, pa je drugo vprašanje.
