Tiskane izdaje
Zadnje poročilo Transparency International potrjuje, da Slovenija v boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju že peto leto sodi med najslabše. Standard primerjave je konvencija OECD o boju proti tovrstnemu podkupovanju. Ideja je zavreti razvoj globalne korupcije. Poslovenjena ideja je seveda povsem vzporedna: da bi pripomogla izkoreninjati globalno korupcijo, se bo najbrž morala spustiti v domači korupcijski rov, z instrumenti pravne države osvetliti dogajanje in ga z ustreznimi sankcijami tudi zamejiti.
Razlika med gospodarsko uspešnimi in neuspešnimi državami se v krizi povečuje. Gre za objektivne in tudi za subjektivne dejavnike. Predvsem zadnji so navadno političnega izvora in imajo zaradi bančnih zakonitosti na nacionalna gospodarstva pogosto dolgoročne učinke.
Protikorupcijska dejavnost pa je nekaj, v čemer je s politično odločitvijo mogoče hitro doseči dobre učinke. Nobeni državi se korupcija, ne domača ne mednarodna, dolgoročno ne izplača. Verjetno ni naključje, da so države z razvito pravno kulturo, ZDA, Nemčija, Velika Britanija in Švica, po letošnjem uveljavljanju konvencije v svoj pravni in družbeni red, prve med vsemi na svetu. Prav nobenega tehtnega izgovora, na primer, ni, da v skupini ni Slovenije. Za kaj takega namreč ni treba nižati življenjskega standarda upokojencev, ni se treba niti dotakniti socialne države ali javnega šolstva. Na mednarodnih trgih za to ni treba najemati dragih posojil in ni se treba ozirati na bonitetne ocene hiš, ki trgujejo s tegobami drugih.
Ni treba graditi mostov med levimi in desnimi, vsaj ne na ideološki podlagi, in ni treba kupovati časa za interpretacijo polpretekle in pretekle nacionalne zgodovine. Končno za protikorupcijska dejanja ni treba zaganjati nobenih investicijskih ciklov ali dodatno zapravljati davkoplačevalskega denarja. Treba je le upravičiti plače, ki jih prejemajo poslanci, vlada in drugi državni organi, določiti nalogo za visoko prioritetno, če jo je treba, jo v morebitnih sodnih presojah »vzeti čez vrsto« in pospešiti, kar se da.
Da je Slovenija letos v poročilu TI v družbi najslabših, ne govori o gospodarski stiski ali o finančnih slepih ulicah, temveč (premierka Bratuškova bi rekla absolutno) o bodisi nesposobnosti bodisi koruptivnosti upravljavcev slovenske države. Govori tudi o tem, da so simbolni centri (na primer predsednik države, akademska združenja, pomembnejša telesa civilne družbe) bodisi povsem odpovedali bodisi niso zmožni artikulirati pravih interesov države.
Res je, da je v tej združbi slabih polovica vseh držav, toda res je tudi, da velika večina teh ni v tako slabi koži kakor Slovenija. Ta polovica vseh držav pomeni le slabih 27 odstotkov svetovnega izvoza. Zveza med povečano koruptivnostjo in zmanjšano uspešnostjo je tako nakazana, kar spet dokazuje ...
Lani v Sloveniji ni bilo niti enega postopka, ki bi se začel ali končal zaradi tujega podkupovanja, pravi poročilo. V številnih državah, pravi poročilo, korporacije pritiskajo na politiko, naj ne uveljavi konvencije. To je treba preprečiti in se z legitimno protikorupcijsko dejavnostjo uvrstiti med najboljše.
