Stvarnost in fikcija

Zna kdo našteti vsaj pet avtorjev z Beneškega festivala 2015? Je imela množica družbeno, socialno in politično angažiranih del kakšen vpliv na posameznika in družbo? Je sedemmesečno vsakodnevno branje Marxovega kapitala prineslo kakšen preobrat, so postali bogati bolj radodarni, reveži pa manj potrpežljivi? Retorična vprašanja, nanje bi lahko odgovorili s teorijo o efektu zamaha metuljevih kril, vendar največja svetovna manifestacija vizualnih umetnosti kljub temu ohranja svoj čar in pritegne vse več udeležencev in obiskovalcev.

Naj so očitki o prenatrpanosti, nepreglednosti, izraziti subjektivnosti, amorfnosti, kvazi ekskluzivnosti in banalnosti še tako glasni, je ta megalomanski kabinet čudes izjemen magnet, ki se ga je treba udeležiti. Na vsakem bienalu se pojavi še kakšna nova država, letos so to Antigva in Barbuda, Kiribati in Nigerija. Prevladuje prepričanje, da so Benetke daleč najboljša platforma, da se bodisi potrdimo, na novo pozicioniramo ali pa vsaj pojavimo na svetovnem umetniškem zemljevidu.

Nekateri so pripravljeni vložiti enormne vsote denarja in najeti palačo ob kanalu Grande, drugi so zadovoljni z improviziranim razstaviščem v kakšni zakotni ulici. Ker beneški bienale še vedno omogoča nacionalno participacijo, v nasprotju z drugimi podobnimi prireditvami, kjer je vse v v rokah vsemogočnih kuratorjev, je udeležba večinoma v pristojnosti držav udeleženk. Ali pa narodov, ki si zgolj želijo samostojnosti in jo za zdaj lahko manifestirajo zgolj v virtualnem umetniškem okolju, kot so denimo Katalonci ali Kurdi.

Slovenija seveda ne more manjkati in letošnja udeležba je zelo številčna. V Arzenalih se bo predstavila naša uradna predstavnica Nika Avtor z ekipo, kuratorica Christine Macel je povabila še kolektiv OHO, Marka Pogačnika in Vadima Fiškina, tu je še država NSK, ki bo v palači Ca'Tron predstavila svoj projekt, tokrat na temo migracij. Seveda bi se lahko pojavili pomisleki, ali je smiselno vlagati kar veliko denarja v tako promocijo, vendar je odgovor gotovo pritrdilen. Ne nazadnje je vizualna umetnost pri nas v primerjavi z nekaterimi drugimi umetnostnimi zvrstmi zelo zapostavljena, zato je utemeljeno, da se vsaj vsake dve leti ustrezno mednarodno prezentira.

Letošnje vodilo bienala je Viva Arte Viva, Naj živi živa umetnost. Morda so se organizatorji nekoliko zavedli, da do zdaj prevladujoča hermetična ekstravaganca steklenega zvona morda načenja samo substanco vizualne umetnosti in da jo je treba revitalizirati in jo umestiti na področje, ki drugače nagovarja obiskovalca in učinkoviteje korespondira s stvarnimi problemi in izzivi. Vendar to ostaja zgolj slogan, distanca bo gotovo ostala. Kot kažejo zelo turbulentna dogajanja v svetu v zadnjih letih, se samo še potrjuje rek, da je stvarnost bolj nenavadna od fikcije. Pa čeprav nam bodo letos v Benetkah gotovo spet postregli z vrsto atrakcij, nenavadnih retrospektivnih pogledov in še bolj nenavadnih vizij prihodnosti.