Suhe krave gradbeniške

»Težka je naša gradbeniška,« je dejal zagorel in bolj črncu kot Bosancu podoben delavec, ki je opoldne sredi Ljubljane in v največji vročini, tlakoval še zadnje metre Slovenske ceste. »Nič na morje. Delo preganja. Tudi tukaj, sredi asfalta, od nas vse teče, kot bi bili na morju, v toplicah ali Švici,« se pošali na svoj račun in doda, da na morje ne bi mogel, saj zasluži komaj za preživetje. Tlakuje že več kot trideset let in zato najbolje, na lastni koži čuti, v kakšni krizi je gradbeništvo.

Informacija iz prve roke, bi rekli, neusmiljena statistika pa to, žal, potrjuje. Gradbeništvo vsa krizna leta močno nazaduje, razen lanske izjeme, ko je bilo zaradi projektov, ki so sofinancirani iz sredstev finančne perspektive EU 2007–2013, v kratkotrajnem vzponu. Letos se ti projekti končujejo, nova finančna perspektiva 2014–2020 pa namenja veliko manj denarja za infrastrukturo, predvsem za vodovod in kanalizacijo, ki so jo v zadnjih letih gradili v večini občin, kjer tega niso prej uredili.

Predvsem skrb vzbuja zmanjševanje vrednosti opravljenih del. Po zadnjih podatkih statističnega urada je bila vrednost maja opravljenih gradbenih del za 6,2 odstotka manjša kot mesec pred tem in celo za deset odstotkov manjša kot pred enim letom. Podobna je tudi petmesečna primerjava. Vrednost opravljenih gradbenih del v prvih petih letošnjih mesecih je bila za 4,1 odstotka nižja od vrednosti v istem obdobju lani.

Letos se sicer nekoliko povečuje število izdanih gradbenih dovoljenj za stavbe, vendar je bil lanski osemodstotni zaostanek kar velik. Podobno velja tudi za stanovanja, saj so investicije v stanovanjsko gradnjo na zgodovinskem minimumu. Poleg tega je gradbeništvo po podatkih statistikov junija slabo vplivalo tudi na gospodarsko klimo, čeprav je bila vrednost kazalnika zaupanja v gradbeništvo za odstotek višja kot maja, vendar še vedno za šest odstotkov nižja kot junija lani.

Država gradbenikom in tudi gospodarstvu kot celoti že več let obljublja začetek novega investicijskega cikla, pa se ne zgodi nič. Razen obljub, seveda. Gradili naj bi hidroelektrarne na srednji Savi, pa nič, ceste v tretji in še kateri drugi razvojni osi, pa nič, drugi tir Divača–Koper, spet nič. Energetsko naj bi sanirali potratne stavbe in zopet nič oziroma premalo in prepočasi. Dokončali naj bi manjkajoče avtocestne odseke, a kaj, ko bo Dars 12 kilometrov avtoceste od Dražencev pri Ptuju do mejnega prehoda Gruškovje gradil tri leta. Štiri kilometre na leto?!

S takšno hitrostjo ne bomo prišli nikamor. Vse sosednje države več vlagajo in gradijo hitreje kot Slovenija. Najprej seveda Italijani in Avstrijci. Tudi Hrvati, ki so pokupili kar nekaj boljših slovenskih podjetij, prejšnji teden pa še Ljubljansko borzo, napovedujejo večje gradnje. Še letos bodo objavili razpis za gradnjo mostu na polotok Pelješac, pa ne kakršnega koli mostu, ampak takšnega, ki bo dolg 2,5 kilometra in širok 22 metrov in bo med petimi največjimi v Evropi. Za 200 milijonov evrov naj bi ga zgradili do leta 2019 in za še enkrat toliko denarja priključnih cest nanj in obvoznic v bližnjih krajih. Te dni so napovedali tudi gradnjo drugega železniškega tira od Reke do madžarske meje, da bi dali večji zagon reškem pristanišču. Vrednost del je 4,3 milijarde evrov.

Pa se vrnimo k našim gradbincem. Letos bodo zadovoljni, če zmanjšanje obsega del ne bo spet dvomestno, pa tudi prihodnje leto, kot zdaj kaže, ne bo prineslo nič dobrega, če država ne bo zagnala že prej omenjenih projektov.