Sum samovoljnosti

Ali bosta urad predsednika republike in pravosodno ministrstvo v prihodnjih dneh našla skupno rešitev, kako odpraviti zagato, ki je nastala ob kandidaturah za novega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz naše države, še ne vemo. Mandat sedanjemu sodniku Boštjanu M. Zupančiču poteče oktobra prihodnje leto, po tem ko je bil na tem položaju sedemnajst let. Stopiti v njegove škornje je izziv za vsakega, ki se je in/ali se bo odločil kandidirati, saj je sedanji sodnik zagotovo v Strasbourgu pustil pečat, ki je neizbrisljiv – tako po osebni kot strokovni plati.

Očitki, da je predsednik republike z odločitvijo, da nobenega od sedmih kandidatov, ki se potegujejo za ta položaj, ne bo predlagal v izvolitev državnemu zboru, prekoračil pooblastila, so se v zadnjih dneh nekoliko omilili. Zakonska dikcija, po kateri se mora predsednik države po pridobitvi mnenja sodnega sveta in vlade opredeliti do kandidatur – pri čemer sta oba organa podprla vse kandidate – in predlog posredovati parlamentu, je dobila nekoliko prožnejše razlage. Mogoče res ne gre za obveznost šefa države, da mora v vsakem primeru državnemu zboru predlagati listo kandidatov, toda to ga ne odvezuje obveznosti, da svoje odločitve ne obrazloži. Takšna poteza namreč ustvarja dvom o samovoljnem ravnanju. Da sicer v Pahorjevem uradu niso bili povsem prepričani o dometu njegovih pristojnosti v tem postopku – izkušnje z imenovanjem protikorupcijske komisije so očitno pustile sledove –, pričajo tudi vprašanja, naslovljena na pravosodno ministrstvo. In sicer, ali ima tudi v tem primeru predsednik kaj manevrskega prostora, tako kot ga denimo ima pri predlaganju ustavnih sodnikov. Odgovor je seveda negativen. Daje pa slutiti, da med prijavljenimi kandidati – ali vsaj večine med njimi – Pahor ni prepoznal takšnih imen, ki bi ga prepričala. Še posebej ob dejstvu, za kako pomembno funkcijo gre. Pojavila pa so se tudi ugibanja, da se z novim razpisom, ki bo, kot kaže, neizogiben, pripravlja teren za nova imena, tudi ob razmisleku, če se bo primer Patria znašel pred evropskimi sodniki.

Vsa namigovanja lahko Pahor preseka. Argument, da naj počakamo na novo vlado, ni prepričljiv, saj imamo že novo poslansko sestavo in je izvolitev treh kandidatov za sodnika ESČP za državni zbor rutinsko opravilo: glasovanje je tajno in kandidati potrebujejo za izvolitev 46 glasov.

Kaj je torej v ozadju Pahorjeve utemeljitve, da je »ob proučitvi prispelih kandidatur in okoliščin« ugotovil, da izmed njih ne more oblikovati liste kandidatov? To naj razkrije sam, s tem da jasno pove, kaj ga je zmotilo pri tokratnih prijavah in kaj pričakuje ob novem razpisu. To se spodobi že zaradi sedmerice zdajšnjih kandidatov, hkrati pa s tem daje vedeti, kakšne strokovne in etične standarde je postavil za izbiro trojke. Če tega ne bo storil in bo zgolj »izsilil« nov razpis, bo med najbolj odgovornimi za morebiten fiasko pred parlamentarno skupščino Sveta Evrope, ki ima zadnjo besedo pri izbiri novega slovenskega sodnika oziroma sodnice za ESČP.