Tiskane izdaje
»Svet je videti z naše rakete tako lep,« je vzdihnil Kim Džong Un, ko je gledal posnetke, ki jih je snemala kamera na njegovi raketi. Ta stavek pa bi lahko, tako kot v kakšnem patetičnem filmu, dopolnil z: »Škoda, ker ga moram uničiti!«
Naš lepi svet je resnično na robu samouničenja. Vse manj je volje in idej, kako potegniti ročno zavoro, še preden nas bo logika političnega vedenja privedla v nedoumljiv prepad jedrskega spopada.
Od konca druge svetovne vojne so se velike sile navadile vojskovanja prek drugih. Nobena cena, ki je bila do zdaj plačana za nesmiselne oborožene intervencije, ni bila tudi lekcija, da je treba o posledicah razmišljati, preden pritisnejo na petelina.
Spet smo se znašli pred katastrofo nepredvidenih posledic. Zdi se, da nihče ne more storiti ničesar, da bi jo lahko preprečili. Severna Koreja bo svoj jedrski program očitno izvedla do konca, kar pa bo Amerika tolmačila kot vojno napoved. Potreben je le čudež, da se najgrozljivejše ne zgodi.
Vrh G7 je konec tedna pokazal, da se fragmentacija sveta nadaljuje, da razpadajo zavezništva in da se partnerstva na novo definirajo. Kakor da bi nas hotel Kim Džong Un z Daljnega vzhoda spomniti, da je jedrska vojna narobna stran zavržene globalizacije, za kar so odgovorni vsi.
Ne bi bilo prvič, da bi se ameriški predsednik poskušal izogniti postopku razrešitve doma z oboroženim spopadom nekje daleč od ameriških tal. Podobno kakor v nekaterih prejšnjih primerih, je žrtev tudi tokrat dala dovolj povodov za napad. Po vsem, kar se je zgodilo, Severne Koreje nihče ne bi smel imeti za nedolžno.
Pa vendar, ali se človeštvo ne bo nikoli odreklo orožju kot podaljšani roki nemočne diplomacije? Ali se je res tako nemogoče pogovarjati z »jedrskim« Kimom, preden se ga razglasi za demona? Svet je tako lep z raketnih višin. O tem se je treba pogovarjati še pred uničenjem.
