Ne vem, ali je že kdo naredil vsaj približen izračun, koliko davkoplačevalskega denarja smo zadnji dve desetletji porabili za najrazličnejša svetovanja, analize in domnevno ekspertne študije, ampak verjetno je vsota astronomska. Včasih ima človek občutek, da ljudje, ki zasedajo politične funkcije, ne vedo tako rekoč nič, saj za vsako malenkost najemajo zunanje strokovnjake, praviloma pa so ti njihovi umotvori povsem brez vrednosti in niso vredni niti papirja, na katerem so natiskani.
Primerov je nešteto, zlasti nekateri profesorji pravnih in ekonomskih fakultet nadvse vneto pisarijo gore strani, lepo dekorirane z grafi in številnimi tujkami, da bi to prazno leporečje dobilo status velestrokovnega gradiva. Znajdejo se tudi drugi, med zabavnejšimi primeri je podjetnost Saša Pečeta, ki je zaslužil neverjetnih sto tisočakov, čeprav je z medmrežja zgolj skopiral javno dostopne podatke in se pri tem kot ekonomist še predstavljal kot ekspert za zdravila in zdravilne rastline.
Nekateri so pričakovali, da bodo vstajniki pometli s takšno prakso, a edini vstajniški župan Andrej Fištravec se je na tem področju kaj klavrno odrezal. Če mu že odpustimo, da si je s službeno kreditno kartico kupil nekaj oblek, ker je menil, da mu tovrstna »uniforma« pač pripada, je nekoliko bolj kočljivo angažiranje četice svetovalcev. Kar sedem ljudi s podjemnimi pogodbami deluje v kabinetu mariborskega župana, v občinski upravi pa jih je skupaj deset.
Trije med njimi imajo menda le srednješolsko izobrazbo, zato si je nekoliko težko predstavljati, na katerem področju so si nabrali toliko znanja in izkušenj, da so postali kar svetovalci. In kakšna je struktura redno zaposlenih, če niso sposobni dati nobenega uporabnega nasveta? Seveda je to vprašanje zgolj retorično. Vsi vemo, kako in zakaj se podpisujejo tovrstne pogodbe. Davkoplačevalski denar je pač nekaj povsem neoprijemljivega, tako rekoč imaginarnega, nekaj deset tisočakov za honorarje je pravzaprav drobiž, ki ga ne bo nihče pogrešal.
Če bodo ovadbe kriminalistov zaradi domnevne zlorabe položaja dobile tudi sodni epilog, je morda to prvi korak, da se takšno razmetavanje denarja vendarle konča. In morda bo nekaj reda pri tem naredila tudi nova vlada. Bodoči mandatar Miro Cerar je v svojem precej meglenem programu bolj jasno izpostavil zgolj reševanje ene problematike, in to je ureditev dela zdravnikov, ki sedijo na dveh stolih, dopoldne na javnem in popoldne na zasebnem. V redu, vendar bi bilo nujno takšne primere sankcionirati tudi na drugih področjih, profesorji so plačani, da poučujejo študente, in ne, da si visoke honorarje služijo s pisanjem takšnih in drugačnih mnenj. Res pa je tovrstno odločnost težko pričakovati od nekoga, ki si, denimo, v enem samem dnevu prisluži povprečno slovensko mesečno plačo za dve predavanji šolarjem. In sicer s predavanjem o morali in etiki.













