Svinčeni objem policije

Policija je v relativnem miru in tišini dobila novo policijsko zakonodajo. Približno takšno, kakršno si je zamislila vladajoča politika, zato so bile zdaj že sprejete vrstice dveh policijskih zakonov označene za pot k policijski državi. Ne le zato, ker je vrh policije in ker so tisti policisti, ki se spopadajo z najtežjimi družbenimi anomalijami, izgubili nekaj pomembnih varovalk in veliko svoje avtonomije, ki so ustvarjale vsaj načelen zid pred posegi politike, ampak tudi zato, ker se je policiji dovolil velik in ne najbolj nadzorovan korak v zasebnost državljanov. Ob kombinaciji teh dveh »slabitev« v primerjavi z doslej veljavno zakonodajo bi v resnih demokracijah predvsem civilnodružbene organizacije zagnale vik in krik.

Pri nas pa je tišina, ker resnih, močnih in vplivnih gibanj nimamo. Njihovo vlogo na žalost že nekaj let precej slabo opravljajo politične stranke, ki so takrat v opoziciji. V našem primeru SD in PS, ki sta sicer nekaj ropotali in se trudili z vlaganjem dopolnil, vse pa brez večje volje ali učinka. Če ne bi bila glasna informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je MNZ in Policijo poskušala prisiliti, naj v zakonu vsaj osnovnošolsko, torej opisno, našteje vsa tehnična sredstva (za označevanje ali identifikacijo oseb, vozil in predmetov). Da se med uporabljenimi ne bi znašla nedovoljena ali tista, ki jih je oblast že nekajkrat neuspešno poskušala legalizirati. Kakršna je, na primer, lažna bazna postaja. Tista sredstva torej, katerih uporaba bi bila (bo) odvisna bolj ali manj zgolj od policistove presoje, in to ob tem, da je z njimi mogoče precej poseči v pravice in položaj posameznikov.

Dejstvo, da vrh MNZ niti v široke in ohlapne opise tehničnih sredstev ni privolil (češ da se prepogosto spreminjajo) in tudi zaradi dogodkov v zadnjih mesecih, ko je policija resno angažirana v nalogah, povezanih s protivladnimi in protipolitičnimi protesti, kakor tudi v primeru izklopa varovalk pri prvem možu policije in NPU (ki bi med lumpi zagotovo našel tudi kakšnega pomembnega politika), daje dovolj razlogov za zaskrbljenost. Predvsem v poglavju, v katerem bi morali biti državljani še posebno občutljivi: pri varovanju in spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Trmasto zatiskanje oči pred opozorili informacijske pooblaščenke in ne nazadnje tudi zakonodajno-pravne službe DZ, da bi nova zakonodaja lahko »precej posegla v pravice in položaj posameznikov«, pač ne more biti dobra popotnica za zakonodajo. Ki je, kot zatrjujejo na MNZ, sodobna, pregledna in evropska.

Razlog za skrb so tudi nedavni dogodki, v katere je bila vpletena policija, direktive uniformirancem pa kakor da bi bile napisane v vladni dvorani. Spomnimo se mariborskih posredovanj, smešenja z izdanimi plačilnimi nalogi »organizatorjem« protestov, med katerimi se je znašel celo rektor ljubljanske univerze, farse na sojenju mariborskim vstajnikom ali ko (edino pravilno) policijsko uporabo v državi napoveduje celo premier na provladnih shodih.

Vse to kaže, da je politiki pri svinčenem objemanju policije že uspelo. Zdaj tudi z zakonsko podlago.