Svoboda 
in kebab

V Mogamo, ogromno sivo stavbo na kairskem Midan Tahrirju, kjer je bilo treba urejati papirje za bivanje in delo v Egiptu, sem vedno vstopal z nekakšnim nelagodjem. S svojo mrkostjo me je močno spominjala na mračno palačo iz znanega romana albanskega pisatelja Ismaila Kadareja, v katero so vlačili in zapirali ljudi s prepovedanimi (političnimi) sanjami. Kairska Mogama, ki je s svojimi tisoč štiristo pisarnami in skoraj dvajset tisoč zaposlenimi uradniki nekakšna trdnjava egiptovske birokracije, se od nje razlikuje morda le po tem, da je v primerjavi s Kadarejevo literarno sestro vendarle povsem živa in zagotovo tudi bistveno bolj obljudena pošast.

Na dolgih hodnikih se tod vselej vijejo neskončne vrste ljudi, ki obupano mahajo s papirji in nemočno vpijejo drug na drugega. Med njimi se iznajdljivo sučejo možje v dolgih, zamazanih galabejah, ki kuhajo in prodajajo čaj. Na vogalih se naveličano prestopajo vojaki v pomečkanih uniformah, ki naj bi delali red, a s puško ob nogi zgolj zaspano čakajo na zamenjavo. V uradih pa kupi zaprašenih papirjev in stotnije brezbrižnih uradnikov, ki nimajo niti kančka posluha za prošnje in tožbe svojih rojakov.

Toda tujcem je v Mogami vendarle nekoliko lažje. Novinarjem je na voljo celo posebna pisarna, ampak tudi tu seveda ne kaže računati na kakšno pretirano naglico. Z božjo pomočjo se bo namreč vse uredilo. Če ne danes, pa jutri. Bukra, inšalah. Mož s štrcljem na desni rami zato počasi brska med koleki, preverja debele knjige, prepisuje podatke in čez čas končno le udari potreben žig v potni list ...

Je potemtakem kaj nenavadnega, da si je režiser Šerif Arafa prav Mogamo izbral za prizorišče enega najuspešnejših egiptovskih filmov vseh časov? V njej je namreč v začetku devetdesetih let vizionarsko posnel znameniti Terorizem in kebab (Al irhab val kebab), ki je nenadoma postal uporaben tudi za današnje prelomne čase. Film pripoveduje o Ahmedu, skromnem Egipčanu, ki opravlja dve službi hkrati, da bi preživel družino. V Mogamo se je odpravil zato, ker je otroke želel prepisati v šolo bliže domu. Pošiljali so ga iz pisarne v pisarno, ko pa je prišel k uradniku, ki je veliko molil in nič delal, mu je dokončno prekipelo. Skočila sta si v lase. Spor je poskušal rešiti vojak, toda njegova puška se je nenadoma znašla v rokah Ahmeda, ki je po nesreči pritisnil na petelina.

V Mogami in zunaj nje je zavladala panika. Vsi so mislili, da gre za teroristični napad in zasedbo zgradbe. Ahmed je nenadoma postal vodja upora. V Mogami se mu je v hipu pridružila množica besnih rojakov, prepričanih, da gre res za vstajo. Pred obkoljeno zgradbo ves živčen in preznojen prihiti notranji minister. Zanimajo ga zahteve »teroristov«. Njihov seznam je seveda dolg: cenejša hrana, boljše šolstvo, učinkovitejše zdravstvo, odstop vlade ... Toda ker se Ahmed in njegovi zelo dobro zavedajo, da so to le sanje, ki jih oblast ne bo nikoli uresničila, si zato zaželijo zgolj kebab. Na mizah revnih Egipčanov meso namreč ni bilo ravno pogosto na jedilniku ...

Šerif Arafa je to predalkaidovsko farso posnel o pravem času. V začetku devetdesetih let je bil obračun med egiptovsko oblastjo in prepovedano islamistično opozicijo namreč na vrhuncu. Spopadom in čistkam ni bilo konca. Decembra 1992 je predsednik Mubarak v revno kairsko četrt Imbabo, kjer naj bi se skrivali islamisti, denimo poslal kar 16.000 vojakov in nekaj deset tankov. Ti so tedaj grmeli in delali red tudi v drugih delih države. Zapori so bili v naslednjih mesecih polni političnih zapornikov, ki so jih pripadniki tajnih služb, zloglasnega muhabarata, mučili kot živali.

Mnogi se nikoli niso vrnili iz ječ. Najbolj odmeven je bil zagotovo primer mladega odvetnika Abdela Hareta Madanija, ki je na sodiščih branil obtožene islamiste. Nekaj dni po aretaciji so svojcem sporočili, naj pridejo po njegovo truplo. Krsta je bila zapečatena in je ni bilo dovoljeno odpreti. Madani je bil zdrav mož, zato so bili zelo začudeni nad obvestilom, da je v zaporu umrl zaradi hudega napada astme. Toda izvedenci za sodno medicino so oblasti potem postavili na laž. Madani je namreč umrl nasilne smrti, saj je bila njegova glava malodane povsem zdrobljena od udarcev ...

Mubarakovi možje so bili pravi mojstri za torturo. Specialisti, o kakršnih sanjajo vsi diktatorji sveta. Nekdanji ameriški zunanji minister Colin Powell v dneh po 11. septembru sploh ni skrival navdušenja nad odločnimi potezami Kaira: »Egipt je v boju s terorističnim zlom daleč pred nami ... Od njih se lahko veliko naučimo in marsikaj lahko storimo tudi skupaj!« Prav zato je Kairo postal nadvse dragocena mučilnica v ameriški vojni proti terorju. To je priznal tudi Robert Baer, nekdanji visoki uradnik Cie, ko je izjavil: »Če hočeš resno zasliševanje, moraš ujetnika poslati v Jordanijo. Če hočeš, da ga mučijo, ga izroči Siriji. Če hočeš, da za vselej izgine, ga pošlji v Egipt ...«

Toda ali je bila egiptovska islamska opozicija res tako nevarna režimu, povprašam takratnega voditelja Muslimanskih bratov, zdaj že pokojnega Mohamada al Mamuna al Hodeibija. Pogovarjala sva se v skromnih prostorih te najstarejše in najvplivnejše islamske politične organizacije. Na kairski ulici Al Malek al Saleh. Na otoku Roda sredi Nila, nekaj sto metrov stran od znamenitega nilometra, s katerim so nekoč merili gladino reke, dokler niso zgradili asuanskega jezu, in nedaleč od muzeja legendarne pevke Um Haltum, pred katero so, ko je zapela, umolknili tudi najtrši arabski diktatorji.

Takole je tedaj odgovoril Hodeibi: »Mi smo se že zdavnaj odpovedali vsakršnemu nasilju. Naše edino orožje so pravične in poštene besede. Obsojamo vsakršen terorizem. Mnogi obupanci se zaradi represije državnega aparata in hudih socialnih stisk, žal, v resnici odločajo za nasilno reševanje problemov. Po svoje jih je mogoče razumeti, kajti kadar so besede prepovedane, tedaj spregovorijo roke ... Toda oblast nikoli ničesar ne razume. Namesto da bi odpravljala vzroke kriz, zlasti revščino in brezposelnost, se nad tistimi, ki dvignejo roko nadnjo, maščuje tako, da jih pošlje na vešala!«

Egipt, ta končna postaja velikega Nila, je po svoje čarobna dežela. Največji muzej sveta. Kulturna oaza Bližnjega vzhoda. Nekakšno politično zrcalo arabskega sveta. Most med Afriko in Azijo, med neprijazno puščavo in blagim Sredozemljem. Toda hkrati tudi država despotov, ki so v sli, da bi ugajali, prepogosto popuščali interesom velikih. In zato z neznosno lahkotnostjo obračali hrbet svojim ljudem. Kdor vlada Kairu, je faraon, je nekoč izjavil Kamal Džumblat, veteran libanonske politike. In kakor da bi bral njegove misli, je Halid al Islambuli, častnik, ki je na oktobrski paradi pred tremi desetletji streljal na Sadata, na sodišču suho vzkliknil: »Ubil sem faraona!«

Hosni Mubarak, ki je Egipt vodil malodane tri desetletja, je bil le bleda senca svojih dveh predhodnikov – Naserja in Sadata, velikanov arabske in svetovne politike. Spominjal je na nepomembnega, dolgočasnega vojaka brez idej, ki je po nekakšnem naključju zašel v razkošno predsedniško palačo v kairskem Heliopolisu. V zunanji politiki je bil brez ambicij. Za ceno hladnega miru z Izraelom je bil kadarkoli pripravljen izdati Palestince, zlasti tiste v Gazi, za ceno ameriške finančne in politične pomoči pa vselej tudi arabske brate. Toda najbolj grob je bil prav s svojim narodom. Zaradi trdega in krutega al nizama, političnega reda in režima, ki je do potankosti nadzoroval in urejal življenja navadnih ljudi, in uvoženega neoliberalnega kapitalizma je milijone Egipčanov grobo pahnil na rob revščine in obupa.

Vstaja na Midan Tahrirju, ob vznožju mračne Mogame, zato ni bila nepričakovana. Egipt zadnja leta pravzaprav nenehno vre. Upirali so se delavci v industriji in v državnih službah. Aktivisti prepovedanih strank, ki jim ne pustijo na volitve. Matere sinov, ki so jih mučili v zaporih. Prebivalci revnih kairskih četrti, ki so zaradi novogradenj ostali brez strehe nad glavo. Kmetje v delti Nila, ki jih je država pustila brez pitne vode. Starši šolarjev, ki so z zasedbo šol opozarjali na nemogoče razmere v izobraževalnih ustanovah ...

Ves Egipt se je v preteklih tednih združil v mogočen val, ki je za vselej odnesel Mubaraka. Faraona, ki je že zdavnaj izgubil stik z realnostjo. In razsodnost. Filmski Ahmed si je iz strahu pred oblastjo v Mogamo nekoč naročil samo kebab. Strahu v tokratni vstaji ni bilo več. Zato so Egipčani hkrati z jedjo tokrat odločno zahtevali tudi svobodo ...

Evropa stisk Egipčanov ni nikoli razumela. Onkraj Sredozemlja je iz strahu pred islamom vselej podpirala zgolj diktatorje. Nikoli naroda in zaprtih opozicijskih voditeljev. Kar je nerazumljivo, kajti bratranci tistih, ki so tako goreče protestirali v Tunisu, Kairu in Alžiru, že dolgo živijo v Parizu, Madridu in Londonu ... Tavfik al Hakim, Naserjev najljubši pisatelj, je v svoji Ponovno odkriti duši zapisal: »Evropa ni nikoli razumela, da ti ljudje, ki jih vsi štejejo za nevedneže, pravzaprav ogromno vedo. Po njihovih žilah se, ne da bi sami vedeli za to, pretaka velika modrost. Ali je res mogoče verjeti, da bi vse to znanje, nakopičeno v tisočletjih, kar na lepem izginilo? Brez sledu? Kakor sanje?«

Ne. To ni mogoče. Zato je napočil čas, da začne svojo izgubljeno dušo ponovno odkrivati tudi Evropa. Za začetek med bojevniki za politične spremembe onkraj morja, ki so mu nekoč pravili Mare nostrum.