Ta vlada še želve ne ulovi

»Mar res pričakujete, da je po vsem tem, kar smo naredili za drugi tir in ga ključno premaknili z mrtve točke, še primerno, da ponujam svoj odstop?« S takšnim roteče retoričnim vprašanjem nas je zavrnil minister za infrastrukturo Peter Gašperšič, ko smo ga pobarali, kako je z njegovo obljubo iz leta 2016, da bo sam odstopil, če do konca leta 2017 ne začnejo graditi drugega tira.

Nismo pričakovali, da bo izpolnil lastno obljubo, saj do zdaj tudi veliko drugih ni. Morda so jo zvečer slišali ljudje v poročilih in jo že do naslednjega jutra pozabili. Sam si je postavil realen cilj in sam bi bil moral vedeti, o čem govori. A kako naj vladi zaupa navaden smrtnik, če se nam v četrtek priduša, da brez Madžarov nikakor ne gre, v petek pa se njen predstavnik v Bruslju s komisijo pogaja o nasprotnem? Da je vseeno, kaj je res in kaj ni, kaj se godi in zgodi? Potem je tudi vseeno, ali se gradi ali zgradi!

Na videz je res, kar je v Divači rekel minister: nobena vlada še ni privedla projekta tako daleč, da bi podpisala pogodbo za pripravljalna dela. To je kot dan in noč v primerjavi s prvo izjavo istega ministra, da drugega tira še najmanj 30 ali 40 let ne bomo potrebovali. Toda v tem tempu smo, še vedno 30 ali 40 let stran. Kot slavni grški atlet Ahil, ki paradoksalno nikakor ne more ujeti počasne želve. Vlada z ministri teče, toda »želva« se vsako leto paradoksu primerno uspešno izmika. Zdaj smo pri Madžarih: enkrat so gospodarji slovenske državne strategije, drugič nepomembna muha enodnevnica. In nikakor ni res, da so drugi infrastrukturni projekti ujetniki drugega tira. Do zdaj je bilo ravno obratno. Najpomembnejše spoznanje je, da od ministra ne smemo predlagati odstopa niti takrat, ko ga sam ponudi. Le zakaj! Kdo je več govoril o drugem tiru, če ne prav on? O čem pa bi politiki sicer govorili, če ne bi imeli vsaj projekta za »ušivih« 27 kilometrov proge? In to naj bi bil slovenski infrastrukturni Olimp!