Tako je (nekoč) govoril Križanič

Nojevska politika nereševanja lastnih težav se ni obnesla. Bo zdaj, po nareku Bruslja, drugače?

Objavljeno
06. oktober 2013 21.47
Damjan Viršek, gospodarstvo
Damjan Viršek, gospodarstvo
Se kdo še spomni, da je v začetku leta 2010 takratni finančni minister Franci Križanič govoril, da je tedaj aktualna dokapitalizacija Nove Ljubljanske banke nujna zato, da bo banki omogočila rast, da ni potrebe po nikakršni državni pomoči (beri: sanaciji) in da bo operacija tudi donosna za državno zakladnico?

Tega razmišljanja, stanja duha v naši odločujoči politiki, se je vredno, celo treba večkrat spomniti. Od leta 2010 so naše banke nagrmadile za 1,6 milijarde evrov izgub, od česar večina odpade prav na prvo in največjo med njimi, NLB. Obseg slabih posojil se bliskovito povečuje, konec julija je po uradnih podatkih Banke Slovenije dosegel že 7,9 milijarde evrov, kar pomeni kar 23 odstotkov vseh odobrenih kreditov.

Kaj nam povedo te številke? Predvsem to, da je bila diagnoza iz začetka leta 2010 slaba, napačna. V času, ko so tako rekoč vse članice EU (tudi bogate, ki jih javno nima nihče za »krizne«!) namenjale milijarde za pomoč svojim bankam, se v Sloveniji ni dogajalo nič konkretnega. Še več, celo z ukrepi, ki so bili javno priznani kot nujni – kot na primer dokapitalizacija iz uvoda – se je odlašalo do zadnjega.

Danes je jasno, da se nojevska politika nereševanja lastnih težav ne obnese. Prišli smo do točke, ko si moramo priznati, da državnih bank z državnim denarjem ni mogoče sanirati tako, da bi ostali neprizadeti interesi prav vseh (para)državnih igralcev. Žal pa nas k temu spoznanju silijo »zunanje sile«: zaostrene razmere tudi drugod v EU, nov pristop k reševanju bančnih problemov v obdobju po Cipru, nastajajoča bančna unija … Račun za davkoplačevalce pa bo, jasno, višji, kot bi bil pred leti, ko je bilo za ukrepanje več časa, prostora in tudi – denarja.