Tako rekoč davek na davek

Trditev, da se alkoholizma ne da odpraviti le z uvedbo davka na alkoholne pijače, ni brez soli.

Objavljeno
23. januar 2013 19.26
Posodobljeno
23. januar 2013 20.00
reu NOBEL-PEACE/CONFIRMATION
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Skoraj petletno spopadanje s posledicami finančne krize je doslej precej bolj ustrezalo bankam kot davkoplačevalcem. Navsezadnje, po izračunih evropske komisije je bilo v EU v kriznih letih 2007-2011 za reševanje bank z jamstvi, kapitalskimi injekcijami in drugo pomočjo namenjenih orjaških 1615,9 milijarde evrov. Ker se je v območju evra finančna kriza razvila še v dolžniško, so iz njega prihajale glasne zahteve, da bi bankam in drugim krivcem za krizo morali nadeti uzde.

Le teden po odločitvi EU, da bo omejila delo razvpitih bonitetnih hiš, je bilo potrjeno, da bo enajst evrskih članic uvedlo davek na finančne transakcije. Njegovo uvedbo so že pred desetletjem zahtevali v gibanjih za pravično globalizacijo, po izbruhu krize je postal sprejemljiv za del političnega »main streama«. Čeprav je na začetku veljalo, da bi bil davek, s katerim bi bile obdavčene kupčije z delnicami, obveznicami in finančnimi instrumenti, smotrn samo, če bi ga uvedli na svetovni ravni ali vsaj v vsej EU, je na koncu prevladala druga logika. Čakanje, da si bodo nasprotnice davka na čelu z ZDA ali Britanijo, ki za vsako ceno branita interese Wall Streeta in londonskega Cityja, premislile, bi lahko trajalo vsaj eno generacijo. Na koncu se zanj ni odločilo niti celotno območje evra. Sicer je glavni cilj davka omogočiti, da bi finančni sektor plačal vsaj del bremen krize in da bi z njim zavrli nevarno, visoko špekulativno trgovanje, a njegova uvedba bo imela še simbolično vrednost. Zagotovila bo večjo legitimnost spopadanja s krizo.

Kljub temu ostaja negotovo, ali bo davek dosegel želene cilje. Utegne se zgoditi, da bo finančni sektor prenesel stroške na podjetja in »navadne« davkoplačevalce. Ti, denimo, za starost varčujejo v pokojninskih skladih, ki na veliko trgujejo z delnicami in drugimi papirji, da bi dosegli čim večje donose. Iznajdljivi finančni mešetarji bodo svoje delovanje že tako preselili v druge dele sveta, kjer je njihovo, pogosto računalniško vodeno igranje z ognjem manj nadzirano in neobdavčeno.

Trditev, po kateri se alkoholizma ne da odpraviti zgolj z uvedbo davka na alkoholne pijače, ni brez soli. Skratka, zgolj z odmevno uvedbo davka v zapletenem in čedalje bolj kaotičnem mednarodnem finančnem sistemu se ne more preprečiti napihovanj balonov in posledičnih kriz. Tudi politiki iz enajsterice voljnih bi utegnili podleči skušnjavi in v imenu nacionalnih interesov (za zaščito domačih bank v primerjavi s tekmeci) sprejemati razvodenele rešitve.

Najbolj tipično evropsko v zgodbi je, da se že na veliko razpravlja, kako si bodo razdelili »plen«, čeprav davek ne bo uveljavljen še najmanj leto dni in ni znano, kolikšen sploh bo. Antiglobalisti in organizacija rockovskega zvezdnika Bona Voxa bi ga namenili pomoči revnim delom sveta. Evropska komisija bi z njim rada napolnila svojo malho. Članice bi ga najraje porabile za pokrivanje proračunskih lukenj. To je slaba popotnica za davek, ki ga radi primerjajo z Robinom Hoodom.