Talci iluzij

Pričakovanje, da bi operacija proti tihotapcem ljudi lahko usodno pripomogla k rešitvi begunske krize v Sredozemlju, je vdajanje slepilu. Uporaba vojaške sile sicer lahko zastraši tihotapce, ki z nesrečami prebežnikov služijo krvavi denar, toda begunskih tokov čez morje ne more ustaviti. Dokler ne bodo odpravljeni vzroki zanje, bodo ljudje bežali pred revščino in se poskušali prebiti v Evropo po še bolj tveganih poteh. Begunski tokovi se namreč ne bodo ustavili sami od sebe.

Uporaba vojaških sil proti tihotapcem je zato zgolj bitka z enim od simptomov krize. Po dolgoletnem tiščanju glave v pesek Evropska unija bolj kot policijsko-vojaško varovanje trdnjave Evropa potrebuje celovito rešitev. Vsaj v prvi fazi mora narediti vse za reševanje nesrečnikov na morju in njihovo sprejetje, saj bo v nasprotnem primeru postavila na kocko opevane humanistične vrednote, ki so temelj evropskega povezovanja.

Kljub velikim besedam po zadnjih sredozemskih morijah v praksi velikih sprememb še ni bilo. Le izjeme med 28 članicami EU so pripravljene sprejeti begunce. Razprava o kvotah za azilante in begunce, polna nacionalnega egoizma, je že v prvih dneh po objavi bruseljskih predlogov postala sramotna. Še več, število 20.000 beguncev je v primerjavi z milijoni, ki so pod streho v revnih državah, kakšni sta Libanon in Jordanija, že tako kot kaplja v morje.

Grenka resnica je, da ni bilo narejenega skoraj nič, da bi ljudje, ki bežijo pred revščino in vojnami, ostali doma. V evropskem razvojnem skladu je za sedem let predvidenih več kot trideset milijard evrov, razprav, kako bi orjaške vsote lahko porabili bolj smiselno kot do zdaj, sploh ni. Zamisli, kakršne so organizirano priseljevanje nesrečnikov in odločanje o njihovih prošnjah za azil v državah v regiji, v katere se najprej zatečejo, morajo na dnevni red.

Del celovite rešitve sredozemske krize ni samo več solidarnosti med evropskimi državami, ampak tudi več solidarnosti s tretjim svetom.