Tiskane izdaje
Dvoma ni, vsi se zavedamo, da pred državo zeva dolžniško brezno. Pospešeno drvimo v vse slabše pogoje zunanjega zadolževanja, ki je dolga leta napajalo našo gospodarsko rast in javne izdatke. Zdaj je teh časov nedvomno konec, zunanje finančno okolje je, tudi zaradi Himere-svetovne recesije, ki ponovno dviga glavo, vse manj prijazno do apetitov naše državne potrošnje in vse bolj nezaupljivo do naše sposobnosti za reforme.
Prihaja čas resnice, ko bodo operativno sposobnost države stehtali neusmiljeni plenilski zakoni globalnega kapitalizma. Zadnji udarec v vrsti je že padel: pribitek na ceno državnih obveznic. Krčenju javnih izdatkov se ne bomo izognili, pa naj sindikati še tako upravičeno opozarjajo na vse druge družbene anomalije: od pokvarjenega in nesposobnega menedžmenta, nesorazmernih udarcev krize, ki tolče le po nekaterih, tajkunskih kreditov priviligirancem do vzporednih pravnih držav. Intervencijski zakon, ki bi le zavrl rast izdatkov za plače v javnem sektorju, pokojnine in socialne transferje, je predvsem signal navzven, da ta država še ne sodi med zapravljivke, ki jim svetovne finančne institucije natikajo - tudi politične - uzde. Seveda, če bo sprejet.
Vladi oktobra ni uspelo - niti pri svojih poslancih - uveljaviti intervencijskega zakona. Ko pa je poslancu stranke, ki jo mnogi krivijo za padec koalicije, pa četudi je to storil tudi zaradi (samo)promocije in čeprav z odpustki sindikatom, uspelo pripeljati ukrep nazaj na rob politične realnosti, je iz prestižnih motivov spet predlagala svoj propadli zakon, ki je politično, še posebej pred volitvami, precej manj možen. Največja stranka nekdanje opozicije, ki bi ta voz lahko potegnila iz blata, pa s figo v žepu čaka na kaj? Da vremena Kranjcem po volitvah bodo se zjasnila?
Država v tako sovražnih časih ne more ostati talec politične elite, ki so ji ljubši prestižni spopadi in sebične strankarske računice.
