Teater velikega plagiatorja

Berlinski znanec, ki je na univerzi v Bayreuthu končal študij prava in pozneje doktoriral v Frankfurtu, je bil zgrožen. Pred očmi je imel svojega nekdanjega profesorja Petra Häberleja, ki je bil mentor Karl-Theodorja zu Guttenberga pri pisanju doktorata. Stari, ugledni profesor je svoje življenje posvetil znanosti. Ob koncu bogate univerzitetne kariere je bil žrtev akademskega goljufa, ki je načrtno prepisoval in zavajal. Kako je Guttenbergov doktorat, poln očitnih in zlahka dokazljivih plagiatov, v Bayreuthu lahko šel skozi rešeto in dobil najvišjo oceno summa cum laude, je sicer upravičeno vprašanje, a profesorji– kot je pojasnil Häberlejev naslednik Oliver Lepsius – zaupajo doktorandom in se do njih ne morejo vesti kot detektivi. V prihodnje bodo najbrž bolj previdni.

Mladi in ambiciozni frankovski baron se je od položaja obrambnega ministra poslovil v zanj značilnem teatralnem slogu. Prikazoval se je kot žrtveno jagnje in s tem namignil, da se bo z legendo o žrtvi v prihodnosti vrnil v politično prvo ligo. Krivdo je poskušal prevaliti na medije in odstop je utemeljeval z odgovornostjo za nemške vojake na težavnih nalogah. Toda: za »šlamastiko«, v kateri se je znašel, je odgovoren sam. Razsežnosti plagiatorstva so bile takšne, da Guttenberg na koncu ni več imel manevrskega prostora. Ko se je proti ministru, ki je imel do konca zaslombo tako v svojem političnem taboru na čelu s kanclerko Angelo Merkel kakor tudi v javnem mnenju, množično obrnila še nemška akademska elita, je moral zaslutiti bližnji polom.

Tu se začne tisti del zgodbe, ki je najbolj boleč za Merklovo. Kanclerka, ki se doma in tudi na evropskem odru mora spoprijemati z očitkom, da preveč omahuje, odlaša z odločitvami in ne pokaže barve, se je presenetljivo odločno postavila na Guttenbergovo stran. Vztrajala je do zadnjega. Zato je Ikarjev padec (tako je FAZ opisal boleči konec vrtoglavega vzpona edinstvenega nemškega politika) postal tudi njen poraz. Zlasti nenavadna je bila utemeljitev, češ, morali bi ločiti njegovo znanstveno delo od Guttenberga kot obrambnega ministra. »To bo v prihodnosti veljalo za moto njenega makiavelističnega stila vladanja,« je zapisal Süddeutsche Zeitung. Ker Merklova rada razglaša Nemčijo za republiko izobraženosti (Bildungsrepublik Deutschland) in ker je bila nekdaj sama znanstvenica, je takšen omalovažujoč odnos do akademskega dela za kritike povsem nesprejemljiv.

Pragmatični političarki je spodrsnilo pri ključnem vprašanju za konservativce, pri vrednotah, kakršne so verodostojnost, poštenost in čast. Na njih je stavil tudi Guttenberg med svojim vzponom v zadnjih dveh letih, po mnenju njegovih privržencev jih je plemič pravzaprav utelešal. A prekršil jih ni le s prepisanim doktoratom, ampak tudi s svojim ravnanjem po izbruhu afere. Napake je priznal, ko na podlagi razkritij ni več imel drugega izhoda. Doktoratu se je odpovedal, ko je postalo jasno, da bo tako ali tako ostal brez njega. Odstopil je, ko so se od njega začeli poslavljati prvi veljaki iz njegovega tabora. Težko bi rekli, da je Guttenberg med afero lagal in da je nekakšna sodobna različica lažnivega barona Münchhausna, a očitno je, da je imel do resnice taktičen odnos. Da je kanclerka dala roko v ogenj za človeka, ki je kršil temeljne vrednote konservativnega jedra, je najbrž njena največja strateška napaka doslej.

Kje natančno je tista meja, ki odreja, kdaj mora visoki politik odstopiti, je po zadevi Guttenberg ostalo nejasno. Za marsikoga je bilo dovolj že razkritje prvih prepisanih odstavkov. V prvi fazi afere so ključno vlogo odigrali spletni aktivisti, ki so s sodobnimi tehnikami, akribično, stavek za stavkom, pokazali, kakšne so razsežnosti početja velikega plagiatorja. Ker je doktoriral pred nastopom funkcije, je bilo Guttenbergovo kesanje in opravičilo prizadetim za njegove zagovornike na čelu z bulvarskim velikanom Bildom, več kot dovolj. Opletanje s primerom nekdaj najbolj priljubljenega politika in zunanjega ministra Joschka Fischerja, ki po razkritju njegovega divjanja na frankfurtskih ulicah in spopada s policijo v sedemdesetih letih kljub orjaškemu medijskemu pritisku ni odstopil, naj bi potrjevalo pravilnost njihove teze.

Nemška vladajoča koalicija se po polomiji z aristokratskim grešnikom poskuša vrniti k »business as usual«. Guttenbergov naslednik je postal Thomas de Maizière, dolgoletni sopotnik Merklove in dosedanji zvezni notranji minister. Angela Merkel & Co. imajo pred očmi predvsem volitve v treh deželah konec marca. Kljub temu je v politiki nastal nekakšen prazen prostor. Guttenberg je bil politik novega kova. Nastopal ni le v politični areni, marveč tudi v svetu glamurja. S svojo vihravostjo, neodvisnostjo in načelnostjo je bil do izbruha afere projekcija želja po drugačni politiki in politikih. Za tiste, ki najbolj obžalujejo Guttenbergovo slovo, je boleče, ker se nadaljuje, kot pravijo, vladavina »sivih miši« – strokovnih in hladnih politikov brez karizme. Ti da ne morejo navduševati ljudi nad politiko in z nepisanimi zakonitostmi političnega stroja (zaradi katerih da je na koncu moral odstopiti iz povprečja štrleči baron) še poglabljajo prepad med političnimi elitami in ljudmi. Ali za rešitev tega, za trdnost demokracije ključnega vprašanja po celotni stari celini res potrebujemo takšne barone in druge h glamuroznemu nastopaštvu nagnjene politike?