The Economist je leta 2001 napisal članek z naslovom Teflon Tony; v njem je pisal, kako se afere takratnega premiera Združenega kraljestva nikakor niso dotaknile. Naslov sem prilagodil tekočemu dogajanju, ker je aktualna afera maketa, del nje pa je tudi Jure Leben, čeprav se na vse kriplje trudi od nje distancirati. Tudi z izgovorom, da je vse skupaj gonja, ker je proti frackingu (kaj ima hidravlično drobljenje skrilavcev s tem, mi ni uspelo razbrati). Zdi se, da se tudi Lebna nič ne prime.
Po mojem štetju se je tretjič znašel v neprijetnem položaju. Prvič kot uslužbenec urada za podnebne spremembe, ko si je zamislil čuden posel z avtomobili BMW in solarnimi paneli; drugič, ko je imel težave z magistrskim nazivom; in tretjič, ko ni popolnoma jasna njegova vloga pri naročilu makete za drugi tir. Spomnimo, politiki so si zamislili maketo v vrednosti enega stanovanja – da bi volivce lažje prepričali, da je gradnja drugega tira nujna –, ko je cena makete postala znana, so se od tega projekta distancirali. Kje je maketa, ki ni bila plačana, trenutno skladiščena, se ne ve.
Ali afera maketa lahko omaja njegov ministrski položaj? Vse bo odvisno od razvoja v prihodnjih dneh, predvsem od tega, ali se bo prah polegel ali ne, in od tega, kako se bodo odločili politiki levega pola. V politiki se praviloma morajo s funkcij umakniti posamezniki, ko se tako odločijo politični somišljeniki, ne opozicija, ki ima na voljo instrument interpelacije.
Dovolj je vpogled v odhode ministrov sedanje vlade. Marko Bandelli, minister za kohezijo, je odšel, ker so se tako odločili njegovi, Dejan Prešiček, kulturnik, jih je dobil po prstih, ker so se tako odločili njegovi, razlog je bil le še formalnost.