Tehnokratinja oblasti

Ker so v Nemčiji deželne volitve nekakšen seizmograf razmerja moči v politični areni, so bile oči v nedeljo zvečer uprte v 1,8-milijonsko pristaniško mesto ob Labi. Zlasti zmagovalci so nagnjeni k temu, da precenjujejo pomen hamburških volitev. Mnogi v opoziciji bi v njihovem razpletu najraje videli kar začetek konca Angele Merkel, čeprav se zavedajo, da Hamburžani niso glasovali o zvezni politiki, marveč predvsem o lokalnih temah in kandidatih.

Nemškim socialdemokratom, ki se od časov Gerharda Schröderja spoprijemajo z notranjimi razdori, programskimi nejasnostmi in volilnimi porazi, je res uspelo doseči dolgo želeno bleščečo zmago, ki naj bi bila nekakšna prelomnica, po kateri se bo začela njihova pot navzgor. Kljub temu njihov položaj ni rožnat. Na zvezni ravni jim javnomnenjske raziskave napovedujejo le malce več kot dvajset odstotkov glasov, marsikje v deželah na zahodu so pred njimi nekdaj majhni Zeleni, po vzhodnonemških deželah zaostajajo za socialistično Levico. Plačujejo visoko ceno za Schröderjevo reformno politiko, ki je eden od temeljev današnjega gospodarskega uspeha Nemčije, po drugi strani pa je povzročila globoko krizo nemške socialdemokracije.

Četudi njeni konservativci (CDU/CSU) ne blestijo, je slabost tekmecev velika prednost kanclerke Merklove. Bi bili neuspehi na vseh sedmih deželnih volitvah – največjo težo bodo imele volitve v dosedanji krščanskodemokratski trdnjavi Baden-Württembergu, kjer desnosredinski koaliciji grozi poraz – lahko usodni? Znotraj svoje stranke je tehnokratinja oblasti Angela Merkel po desetih letih vodenja CDU tako rekoč nedotakljiva. Od vplivnih konservativno usmerjenih moških tekmecev in deželnih ministrskih predsednikov, ki so se pred desetletji povezali v skrivnostni andski pakt, ni več nikogar v prvi ligi nemške politike. Izjema je nekdanji spodnjesaški premier Christian Wulff, ki je postal zvezni predsednik.

V zadnjih mesecih so začele krožiti teze o kanclerskih ambicijah (doslej) najbolj priljubljenega nemškega politika Karl-Theodorja zu Guttenberga. Toda obrambni minister, ki prihaja iz bavarske CSU, se je z afero z doktoratom, polnim plagiatov, in nespretnimi odzivi na očitke sam spravil v težak položaj. Tudi v nemški levosredinski opoziciji še ni nikjer videti voditelja, ki bi bil po karizmi vsaj blizu velikim nemškim kanclerjem iz socialdemokratskih vrst, kakršni so bili Willy Brandt, Helmut Schmidt ali po svoje (pogumne reforme in Ne! ameriškemu napadu na Irak) tudi Schröder. V takšni luči je najbolj prepričljiva ocena, da Merklova ostaja trdno v sedlu ne glede na deželne volitve, dokler se ji ne bo začel majati položaj v lastnem taboru.

Tako kot deželne volitve lahko vplivajo na celotna nemška notranjepolitična razmerja, utegne nemška notranja politika vplivati na politiko v Evropski uniji. Ker se bo Merklova hotela predstaviti kot železna kanclerka, ki pri reševanju evra narekuje tempo in ne rešuje drugih evropskih držav z nemškimi davkoplačevalskimi milijardami, bi postavljanje denarne unije na nove temelje utegnilo postati še bolj zapleteno. Navsezadnje sta trdna valuta in nevarnost inflacije za Nemce ključni temi. V Hamburgu so bila resda v ospredju mestna vprašanja, v drugih deželah pa se pragmatična kanclerka pri poskusu približevanja konservativni volilni bazi, nezadovoljni z rešilnimi akcijami za »zapravljivce« z evropskega juga, najbrž ne bo ognila retorični trdi roki.