Tehnologije nadzora

Z računalniki, mobilniki, nadzornimi sistemi ni dovoljeno početi vsega, kar tehnologija omogoča.

Objavljeno
02. maj 2017 22.01
Lenart J. Kučić
Lenart J. Kučić

Ameriška programerka Ellen Ullman je v biografski knjigi Closer to The Machine (1997) pred desetimi leti opisala izkušnjo, ki jo zelo dobro pozna marsikateri informatik ali programer.

Za neko zasebno podjetje je pripravljala poslovni program za računovodstvo, nabavo in delo s strankami. Ko je predstavila delovno različico, jo je lastnik podjetja vprašal, ali bi lahko dodali še nekaj možnosti za nadzor zaposlenih: branje elektronske pošte, zgodovino spletnega iskanja in vse druge podatke o uporabi računalnika – v službi in doma. Njegova utemeljitev je bila preprosta. Računalniki so moji in na njih lahko delam, karkoli hočem.

V resnici ni tako preprosto. Zasebna lastnina podjetju ali organizaciji še ne daje neomejenih pravic. Z računalniki, mobilniki, informacijskimi in nadzornimi sistemi ni dovoljeno početi vsega, kar tehnologija omogoča. Pravica do zasebnosti se ne konča za vrati pisarne in vsaka vrsta nadzora ni zakonita samo zato, ker je delodajalec zaposlene seznanil z ukrepom.

Nadzor na delovnem mestu zato sodi med najpogostejše kršitve pri nas, ugotavljajo pri informacijskem pooblaščencu. Pogosto zaradi nevednosti in nepoznavanja zakona. A tudi zaradi prepričanja vodilnih, da imajo pravico posegati v zasebnost zaposlenih, ki se zaradi strahu pred izgubo službe ne upajo pritožiti zaradi nezakonitega nadzora.

Ullmanova je neetično zahtevo lastnika podjetja zavrnila. Številni njeni kolegi niso bili tako načelni, zato delavce v praksi lahko obvaruje samo strožji nadzor nad delodajalci. In dosledna prijava kršitev.