Tek v izgubljeno preteklost

Vse odkar je Ernest Hemingway pisal o mladini, ki je na nepravi način odraščala med prvo svetovno vojno ter zato ostala nedorasla in družbeno neuporabna, se od časa do časa govori o »izgubljeni generaciji«.

Izgubljena je bila tista, katere življenjski popki so oveneli zaradi finančne krize leta 1929. Pa tista, ki jo je prizadela druga svetovna vojna. In generacija, ki jo je prevarala kitajska kulturna revolucija. Nato pa tudi generacija, ki so jo zanemarili v desetletni japonski stagnaciji.

Vse te generacije so bile izgubljene v razburkanem 20. stoletju. Bolj ko se je to stoletje pomikalo h koncu, večji so bili obeti, da bo naslednje stoletje boljše. Enaindvajseto stoletje bo odrešeno vseh napak komunizma in očiščeno pomanjkanja demokracije. Prepričani smo bili, da bo z evropskimi povezovanji, kitajskimi reformami in japonskimi inovacijami nastopilo obdobje globaliziranega smisla obstoja. Vsakdo bo imel svoj prostor pod soncem, vsakdo svojo vlogo v razvoju in vsakdo bo dal svoj prispevek za skupno prihodnost.

Nato pa so odrasle nove izgubljene generacije. V Evropi pa tudi v Aziji mladi ljudje iščejo tisto, kar bi moralo biti v novem stoletju samoumevno: pravico, da delajo; možnost, da oblikujejo družbo, v kateri živijo; možnost, da spreminjajo svet. Občutek, da so potrebni.

Na Kitajskem je generacija iz časov Mao Zedongovih političnih gibanj mislila, da so jo prevarali z ideološkimi gesli in zaslepili z utopičnimi cilji, nato pa pustili na cedilu tržnih reform. Pričakovalo se je, da bodo tisti, ki so bili rojeni v bolj normalnih časih, na svobodnejšem trgu dela in v odprti areni konkurence, bolj imuni na izgubljenost.

Toda ko se na eno delovno mesto prijavi 15.000 ljudi, ne gre več za zdravo konkurenco. Gre za neusmiljeno zavrnitev 14.999 tistih, ki niso imeli zadostne izobrazbe. Ali dovolj sreče. Ali zvez.

V Evropi so mladim še donedavna obljubljali, da bo z večjim povezovanjem Unije tudi trg dela postal bolj dinamičen in zato bolj odprt za vse. Katera je bila tista ideologija, ki jih je prevarala, in katera utopija jih je zaslepila, da jih je med mladimi, ki so dopolnili 25 let, skoraj četrtina brez dela?

Mednarodna organizacija dela (ILO) navaja, da je trenutno po vsem svetu brezposelnih 12,7 odstotka mladih ljudi; in čez pet let jih bo že skoraj 13 odstotkov. To pomeni več sto milijonov mladih! Bo v globaliziranem svetu to postala globalna izgubljena generacija? Ali pa bodo v časih, ko se varčuje s socialno pomočjo in izobraževanjem, vsi ti ljudje odrasli v vojsko upornikov, pripravljenih na še eno revolucijo, novo svetovno vojno, neofašizem, neokomunizem ... in vse, kar sodi zraven? In ali bomo tekli še en krog od ameriškega pisatelja Hemingwayja do kitajskega rokerja Cui Jiana, ki s hripavim glasom prepeva »Jaz nimam nič«?

Morali bi preveriti, ali morda ne tečemo v preteklost.