Temačna pretnja

Suvereni grški referendumski »oxi« ni le utrdil Sirizine vlade ter šokiral evropskih uradnikov in mednarodnih finančnikov. Zadal je tudi silovit udarec velikemu delu grške opozicije, ki je odločno – in s pomočjo skoraj vsemogočne medijske »mašinerije« – podprla referendumski da.

Še preden so bili v nedeljo prešteti vsi glasovi, je skoraj povsem neopazno odstopil predsednik Nove demokracije in nekdanji premier Antonis Samaras. Njegovo pozicijo so močno zamajale že januarske predčasne parlamentarne volitve, na katerih je Nova demokracija doživela hud poraz. A na konservativnem polu grške politike se je računalo, da bo Samaras ob krepitvi političnega in ekonomskega kaosa ter pritiska na Sirizino vlado morda vendarle dočakal »novo priložnost«.

Ne bo je. Referendumski rezultat namreč ni bil le zaupnica Sirizini vladi. Bil je tudi dokončna nezaupnica starim političnim elitam, ki so Grčijo v spregi z mednarodnimi finančnimi trgi na pogon pohlepa, ki pozna le sedanjik, popeljale v tretji svet in na rob obstoja v Evropski uniji.

Že leta 2012 so volivci kaznovali napihnjeni Pasok, lažne socialiste, ki so opustošili državo in njeno usodo (in ljudi) izročili v roke finančnim jastrebom. Novi demokraciji, Pasokovem partnerju v desetletja trajajočem finančnem zločinu, je takrat uspelo politično preživeti, saj se je okoli nje poleg vodilnih oligarhov in medijev ter absolutne mednarodne podpore »mobiliziral« ves konservativni del grške družbe.

A že pred tremi leti je desnica dobila »novo« silo. Neonacistična Zlata zora, ki je zaslovela s pretepanjem in pobijanjem priseljencev in drugače mislečih ter organiziranim kriminalom, se je tedaj prebila v parlament, januarja letos pa je tudi uradno postala tretja največja stranka v državi, za katero se je zdelo, da je leta 1974 za vedno opravila s fašizmom. To je bila velika in nevarna iluzija.

Potem ko je bila do začetka sodnega procesa proti svojim vodilnim članom Zlata zora prisotna povsod, so se neonacisti v zadnjih mesecih taktično umaknili, saj se je prav vse odvijalo natančno tako, kot so si najbolj želeli.

Evropska unija je Sirizino vlado potisnila v kot in storila vse, da bi se v Grčiji čim prej »spremenil režim«. Ko se je Aleksis Cipras odločil za maksimalno politično tveganje in je v sodnikovem podaljšku sklical referendum, s katerim je Grčijo iz poraza pripeljal vsaj do (nepredvidljivega) streljanja enajstmetrovk, ga je Zlata zora podprla. To za novo grško levico in za ljudi z vsaj kančkom zgodovinskega spomina ni bil prijeten trenutek, a podpora skrajne desnice je bila tiho sprejeta.

S tem je Zlata zora (ne nujno v sedanji obliki) naredila odločilen korak k prevzemu vodilne vloge v grški opoziciji, ki bo v bližji prihodnosti doživela radikalno preobrazbo. Te skrajno temačne pretnje, ki sama od sebe vzbuja zgodovinske asociacije, bi se morali v Bruslju zavedati vsaj toliko kot v grških vladnih pisarnah. Grški neonacisti so namreč še kako tudi otroci nove, varčevalne Evrope. Tudi zato je čimprejšnji in kolikor se le da solidaren dogovor Bruslja in Aten nujen.

Alternativa namreč nosi letnico 1937.