Temelj boljše prihodnosti

Po razglasitvi sodbe arbitražnega sodišča o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško ni mogoče več trditi, da naša država nima določenih vseh meja. Kdor je spremljal razglasitev arbitražne sodbe, se je lahko prepričal, da je petčlanski tribunal pretehtal vsako podrobnost, postavil jasne in logične principe, na podlagi katerih je razsojal, zato ne bi smelo biti nobenega dvoma, da so rešitve, do katerih so se dokopali, skladne s pravom in pravičnostjo. Odločitev sodišča je glede na arbitražni sporazum dokončna in zavezujoča. Obe vpleteni državi se od danes lahko pogovarjata le še o izvršitvi sodbe, ki je postala del mednarodnega prava.

Ko je predsednik arbitražnega sodišča končal branje sodbe, bi lahko ocenili, da je bila ta v Sloveniji sprejeta z mešanimi občutki. Izjave prebivalcev v Mirišču in Dragah so bile vesele, ljudje v štirih zaselkih ob Dragonji so bili razočarani, še posebno Joško Joras. A kdor je pričakoval, da bo Slovenija na sodišču dobila vse, ni bil realen. Vsaka stran je nekaj dobila, nekaj izgubila glede na pričakovanja, zato je uravnotežena. To izraža tudi odločitev o slovenskem tričetrtinskem slovenskem Piranskem zalivu in hrvaški Sveti Geri.

Prvi signali, ki jih daje slovenska politika, kažejo na razočaranje, posebno zaradi stika Slovenije z odprtim morjem. O tej temi bo v prihodnjih dneh gotovo še veliko razprav, prva ugotovitev bi lahko bila, da je Slovenija dobila stik z odprtim morjem na kreativen in unikaten način.

In ko se bo začela slovenska notranja politika zapletati v konflikte, naj pri tem ne prezre dejstva, da je bil arbitražni sporazum potrjen na referendumu in da bi bilo razumno pri izvajanju sodbe ostati enoten. Če bo dovolj razuma na obeh straneh, lahko Slovenija in Hrvaška v knjigi dvostranskih odnosov zaključita poglavje o sporih in začneta skupaj pisati novo poglavje o resnično dobrih sosedskih državah. Kdorkoli bo poskušal ignorirati ali oporekati arbitražnemu sodišču, si bo delal slabo uslugo.