Tiskane izdaje
Voditelji Jugovzhodne Evrope si prizadevajo odpirati meje, ki so jih pred četrt stoletja zakoličili njihovi predhodniki. Pot so jim pokazali poslovneži. Nobeno presenečenje ni, da sestavni del rešitve vidijo v gospodarskem povezovanju in skupnem nastopu na tretjih trgih. Ni se jim bilo treba vzpeti na Triglav. Nove balkanske državice so same zase manjše od makovega zrna.
Še včeraj se je zdelo samoumevno, da bo v ospredju ekonomski interes, vendar so se varnostne razmere v regiji čez noč nevarno zaostrile. Nazadnje je izbruhnil ogenj v Makedoniji, ki kljub prizadevanju poklicnih in prostovoljnih gasilcev še vedno tli. Požar se lahko razširi po vsej regiji. Posledice bi občutila tudi Slovenija, čeprav je na robu tega varnostnega problema. Čas za ponovno vzpostavitev porušenega zaupanja se še ni iztekel. Slovenija lahko pristavi pomemben delež k izhodu iz krize, ker njeni balkanski sogovorniki verjamejo, da je ne vodijo le sebični interesi.
Srečanja voditeljev Jugovzhodne Evrope so priložnost za nadaljevanje dialoga in reševanje problemov po mirni poti. Kako so jo izkoristili v Portorožu, bo pokazal že vrh v Budvi. Udeležila naj bi se ga tudi srbski in albanski predsednik, ki sta »špricala« Summit 100. Tudi če bodo zgladili razlike in se dogovorili, bodo morali sogovornika v Bruslju šele poiskati. Ne gre le za širitveno utrujenost, ampak za dejstvo, da EU noče uvažati nerešenih in zamrznjenih konfliktov. Berlin zlepa ne bo odstopil od dobrih sosedskih odnosov.
Sporočilo voditeljev procesa Brdo ne bo naletelo na gluha ušesa. Če bo medlo in brez vsebine, se Evropa lahko mimogrede odloči za izolacijo balkanskega varnostnega problema. Ne bi bila prva zgrešena poteza. Balkan brez evropske perspektive bi bil povsem nepredvidljiva zgodba. Na površje bi priplavala vsa politična, etnična in verska nasprotja. Če zavlada temno čelo, ne teče le kri. Še krona potemni.
