Tiha diplomacija

Eksplozija begunske krize je v javnosti sicer popolnoma preglasila prisluškovalno afero, ki je razkrila zakulisno dogovarjanje dveh slovenskih predstavnikov arbitražne o meji med Slovenijo in Hrvaško. Pa čeprav je z dramatičnimi prizori begunske tragedije meja med državama spet aktualna. A tokrat na povsem drugačen način.

Pa vendar, kaj se dogaja z nesrečno arbitražo o meji med državama? Formalno je zdaj žogica na strani arbitražnega tribunala, natančneje njegovega predsednika Gilberta Guillauma, da imenuje nova arbitra, ki bosta nadomestila odstopla kompromitirana člana Slovenije in Hrvaške Jerneja Sekolca in Budislava Vukasa. To imenovanje traja presenetljivo dolgo, kar neuradno priznava tudi slovenska diplomacija.

Slišati je, da je arbitražno sodišče vodotesno zaprlo vsakršno odtekanje informacij, kar je po prisluškovalnem škandalu povsem razumljivo. Zato državama, predvsem Sloveniji, edini zainteresirani za nadaljevanje arbitražnega procesa, ne preostane drugega kot čakanje na odločitev o nadaljevanju postopka arbitraže ob prijaznih pozivih sodišču, naj nadaljuje delo in ga čim prej privede do konca.

Ta fronta je torej neaktivna, zato pa bitke potekajo drugje: v prestolnicah vplivnih svetovnih držav. Njihove voditelje je namreč treba prepričati v prid slovenskim argumentom in proti hrvaškim. Da je arbitraža edina mogoča miroljubna pot za določitev meje med državama in da so zahteve južne sosede po dvostranskih dogovorih nesmiselne, glede na številne jalove poskuse in mejne incidente. Ti so državi že večkrat privedli na rob konflikta, medtem ko so se v času arbitražnega postopka razmere na meji povsem umirile.

Slovenska stran zatrjuje, da imajo naši diplomati zadeve pod nadzorom. Da je tišina, odsotnost medijske pozornosti zanje blagodejna, saj jim omogoča, da v miru opravljajo svoj posel. Mediji smo v tem občutljivem času zgolj moteč dejavnik.

Že res, poročati o diplomatskih aktivnostih je zahtevno, celo nehvaležno početje. Diplomati pazijo, kaj rečejo. Sploh pa raje povejo manj kot več in po navadi le tisto, kar je v njihovem interesu. Pri razkritjih občutljivih podatkov je namreč zadrega velika, škoda meddržavnim odnosom prav tako. Tudi kritike so lahko krivične, saj so uspehi diplomacije po navadi skriti, na površje pa pridejo le škandali in lapsusi.

Ko bi le lahko zaupali pomirjajočim besedam insajderjev, da zadeve tečejo v pravo smer, da naša stališča podpirajo vse pomembne države, katerih beseda bo na koncu arbitražnega procesa odločilna, naj se razplete tako ali drugače. Če bo sodišče nadaljevalo delo, bo to zgolj etapna zmaga Slovenije. Kako bomo dosegli, da bo Hrvaška sodbo spoštovala? Ima Slovenija pripravljene načrte za različne scenarije, ima na svoji strani ključne zaveznike?

Držimo pesti, da slovenska tiha diplomacija ni zgolj mrk diplomacije.