Delovna hipoteza o slovenskem bankrotu

Čeprav so videti že samoumevna, so opozorila Jean-Clauda Junckerja, da Slovenija ne bi smela več izgubljati časa, še en pritisk na slovensko politično elito. V bruseljski krogih je vprašanje o finančni pomoči Sloveniji »v zraku« vsaj od poletnih mesecev. Kaj vse bi morali narediti, da bi javne finance postavili na zdrave temelje, stabilizirali banke in laže zagnali gospodarstvo, je že več let na seznamu priporočil Ljubljani. A prišli smo do točke, ko niti Juncker ne zanika špekulacij o pomoči. Da bo Slovenija sama kos položaju, je le njegova – delovna hipoteza.

Slovenska država v Evropi sredi krize deluje kot iztirjeni vlak ali kot Kafkov Gregor Samsa (tako je Nemčijo nekdaj opisoval Ulrich Beck), ki se zbudi kakor na hrbtu ležeči hrošč in ne more vstati. Čedalje bolj šibki gospodarsko-finančni temelji in politični sistem, ki še spodbuja blokade, so v navezi z apokaliptični izjavami samega vladnega vrha in ob pritisku finančnih trgov eksplozivna mešanica. Grozeče gospodarske, socialne in politične posledice aranžmaja »milijarde v zameno za varčevalno-reformni diktat« bi morale biti zadnji poziv k razumnosti.

Naivno bi bilo pričakovanje, da bo lahkomiselna politika še lahko kupovala čas. Po ukrepih ECB, skorajšnjo uveljavitvijo kriznega mehanizma ESM in osmišljanjem prihodnje denarne unije se pripravlja širša strategija zajezitve krize. V Nemčiji bodo prihodnje leto volitve in reševalci evra bodo ustregli želji Angele Merkel, ki si med kampanjo želi mir na evropski fronti. Premier Janša optimistično napoveduje, da bo Slovenija z novim letom, po sprejetih reformah in ukrepih, kot prerojena. Tudi takšnim iluzijam bi morali biti šteti dnevi. Preobrazba se ne more zgoditi čez noč.