Tiktakanje evrskih bomb

V Berlinu in Parizu ne zagovarjajo le navidezno nasprotnih interesov, ampak tudi nasprotni ekonomski šoli.

Objavljeno
29. april 2013 21.31
GERMANY/
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Nihče ne bo nasprotoval trditvi, da v krizi evra ni več mogoče izgubljati časa, a se zdi, da akterji krize poslušajo samo tiktakanje svoje bombe. V nevarnosti, da bo padla na izpitu po vseh kriterijih uspešnosti, od gospodarske rasti do brezposelnosti, in z vse manj upanja na skorajšnjo levosredinsko vlado v Nemčiji, francoska socialistična vlada prehaja v ofenzivo proti evrski politiki kanclerke Angele Merkel. Konservativna Nemčija pa čaka na svoje volitve, a tudi upa, da se bo francoska levičarska politika sama reformirala, tako kot se je morala pod prejšnjim socialističnim predsednikom Françoisom Mitterrandom.

Vse dosedanje evrske fronte, čeprav je vsaka od njih pošteno pretresla skupno valuto, bodo zbledele v primerjavi s tistim, kar nas čaka, če nemška in francoska strategija ne bosta našli skupnega imenovalca. Obe vladi ne zagovarjata le navidezno nasprotnih interesov, ampak tudi nasprotni ekonomski šoli, saj ena verjame, da špekulante lahko odženejo le skupne varščine za dolgove, druga pa je prepričana, da bi bile prav te potuha za nadaljevanje propadlih vizij razvoja.

Med vse hujšimi napadi na »nemški« način reševanja krize evra pa se bolj potiho spreminjajo nekatere druge temeljne postavke skupne evropske valute. Če so nekateri nemški gospodarski vzpon po uvedbi evra pripisovali prednostim za to državo ob ustoličenju skupne valute, so zdaj obresti Evropske centralne banke vse bolj pisane na kožo držav evrskega obrobja. Bo to zadostovalo za njihov ponovni gospodarski vzpon? Ne gre pozabiti, da je večina zdaj gospodarsko uspešnih držav izvedla reforme, pa naj so v območju evra ali ne; primere za to najdemo vse od severa (Švedska) do juga Evrope (Turčija), da o Nemčiji sploh ne govorimo.

Večina teh primerov kaže, da je treba pri ustvarjanju strategije za uspešni izhod iz razvojne krize misliti tudi onstran nekaterih nasvetov in ukazov, s katerimi ta čas zasipajo krizne države od Grčije do Slovenije. Temeljna postavka ponovnega gospodarskega vzpona je sprememba odnosa do dela: tisti, ki lahko delajo, naj tudi delajo, pa naj gre za (zgodnje) upokojence ali za prejemnike socialne pomoči ali nadomestila za brezposelne. Država mora delo potem tudi zagotoviti, še najbolje s spodbujanjem razcveta majhnih in srednje velikih podjetij. Uspešne države zato najbolj produktivnim delom družbe nižajo davke, odstranjujejo birokratske ovire in se bojujejo s korupcijo. Je spopad z vzroki krize veliko lažji z lastno valuto? Vrsta takšnih držav s hudimi gospodarskimi in dolžniškimi težavami je dolga, vse uspešne pa so tudi morale povečevati svojo konkurenčnost. Evropa kot celota bi najbrž potrebovala tudi obračun z vsemi lokalnimi in drugimi ovirami pri pretoku delovne sile.

Res pa je tudi, da območje evra še čaka na uspešen primer rešitve iz krize. Za ta častni naslov bi si lahko prizadevala tudi Slovenija, ki ima veliko prednost, da še vedno ni preveč zadolžena. »Poglejmo si raje, kaj v Nemčiji deluje, ne pa, da le kritiziramo,« poziva tudi (francoski) evropski komisar za notranji trg in storitve Michel Barnier.