Tiskane izdaje
Slovenci smo v zadnjih letih zgradili mit o drugem tiru. O projektu, ki bi lahko odigral eno ključnih vlog v nadaljnjem razvoju te države oziroma ki bi, po prepričanju drugih, lahko usodno pokopal državo. Še veliko večji mit so zgradili tisti, ki verjamejo, da zmaga na referendumu prinaša politično odrešitev in zmago na naslednjih volitvah. Nekaj je gotovo res. Zagovorniki zakona o drugem tiru bodo dan po referendumu ne glede na njegov izid morali trdo pljuniti v roke, če bodo hoteli, da se kaj spremeni. Če bo zakon obveljal, jih čaka dolg seznam ovir, ki jih bodo morali premagati, da bo proga zgrajena. Če bo padel, bodo morali na dan z načrtom B. Podpisani nikakor ne želi verjeti, da učinkoviti strategi najbolj izpostavljenega državnega projekta nimajo načrta, kako drugi tir nadaljevati, če bo zakon padel.
Nasprotniki zakona se delijo na konstruktivne kritike, ki menijo, da je treba zakon nekako izboljšati ali dopolniti, vendar ne na škodo uresničevanja projekta, in na nasprotnike zakona, ki so tudi nasprotniki drugega tira nasploh. Tem je za drugi tir malo mar, ker zastopajo druge, predvsem politične interese. Če jim bo uspelo zakon zavrniti, to še nikakor ne bo pomenilo, da že naslednjega dne lahko zasedejo vladno palačo. In tako še najmanj leto dni ne bodo mogli začeti nobenega svojega strateškega koraka.
Če pa bi na volitvah res prevzeli oblast, bi imeli dve možnosti: da zavihajo rokave in pokažejo, kako znajo v štirih letih za manj denarja zgraditi dva nova tira. Ali pa bi morali sneti maske in priznati, da jim v praksi čisto iskreno ni do tega. Če bi se odločili za akcijo, bi bili pred še večjo dilemo: naj zmečejo vse stare in drage projekte, z odkupljenimi zemljišči vred v peč in začnejo vse na novo? Kako bi bili sposobni izpeljati projekt zdaj, če ga niso bili sposobni v mandatu do leta 2008, če so leta 2005 sprejeli »slab« prostorski načrt, leta 2013 pa je njihov minister za promet celo trdil, da se drugi tir ne izplača?
Če zakon ne bi bil sprejet, bi se vlada lahko rešila tako, da bi gradila odsek Divača–Koper na enak način, kot vse druge tire v državi, to je brez posebnih zakonov. Zakaj tudi najpomembnejšega in najnujnejšega ne bi? Vlada pojasnjuje: tak način gradnje s financiranjem iz proračunskih virov bi bil premalo natančno opredeljen in bi omogočal zviševanje cen kot v primeru gradnje cest in Teša. Država ne želi ponavljati slabih izkušenj. Tudi zato je pripravila zakon. Hkrati se je nenavadno zapletla z Madžarsko. Informacije, ki se širijo v javnosti, nakazujejo, da glede vloge Madžarske ni vse tako jasno, kot bi nas rad prepričal premier. Še vedno ni znano, zakaj Slovenija ni že ob sprejemanju zakona javnosti transparentno razkrila vsebine meddržavnega sporazuma s severovzhodno sosedo.
Prav nič spodbudno tudi ni, da vlada in vodstvo Luke Koper nista našla soglasja. Uprava Luke se zakonu upira, ker ta krši koncesijsko pogodbo, po kateri ji parlament ne bi smel naložiti dodatnih taks. In tudi zato, ker ji vlada že več kot leto dni odkrito grozi z zamenjavo. Toda zanima nas tudi stališče vseh zaposlenih, ki so trdno prepričani, da je zakon pripravljen samo za to, da v pristanišče pripeljejo zainteresiran kapital. Zaradi te ključne »podrobnosti« se zakonu upirajo tudi luški delavci.
Nezaupljivost v vladne namene se je začela po pogovoru z ministrom za infrastrukturo Petrom Gašperšičem, ki si je drznil podvomiti o smiselnosti takojšnje gradnje drugega tira. Ni šlo za bežen spodrsljaj. Vladajoče stranke v koalicijsko pogodbo sploh niso zapisale, da je drugi tir najpomembnejša strateška naložba te koalicije. Še leta 2015 nas je ministrstvo s študijo Jürgena Sorgenfreia prepričevalo o neracionalnosti gradnje drugega tira. Leta 2016 pa so čas tratili z javno-zasebnim partnerstvom in revizijo projekta, ki ni prineslo nikakršnega rezultata. Zdaj minister trdi, da bi bilo dvojni tir mogoče zgraditi za 1,2 milijarde evrov, še lani je bila to cena za enojni tir. Hm? Se vam zdi, da bo za morebitni neuspeh predloženega zakona res »zaslužna« civilna iniciativa Davkoplačevalci se ne damo? Če bi ta mislila resno, bi vriskala ob zakonu, ker ta po 50 letih spet uvaja gradnjo nujnega tira z večinoma zunajproračunskimi viri. Koga pravzaprav zastopa ta civilna iniciativa? Davkoplačevalce ali tista podjetja, ki bi po tem zakonu res morala seči v žep za gradnjo tira?
Tudi če vlada ubrani zakon, bo na tej železniški poti še veliko ovir. V igri so mednarodna logistična razmerja, v katerih so milijarde drobiž. Razmerja, v katerih velike logistične »vojske« zmagujejo, druge pa hirajo. Preusmerjanje svetovnih blagovnih tokov je bitka za kruh in prevlado. Majhne dežele, ki imajo preveč nafte pod zemljo, so nemalokrat žrtve apetitov velikih. Majhnim deželam, ki imajo odlične logistične poti, se ne godi skoraj nič bolje. Dovolj je razumeti, komu je vlada prepustila nadzor Luke Koper in komu pod mizo ves čas ponuja pristanišče (ne Luko). Preštevilnim Slovencem se še sanja ne, za koga pravzaprav gre, ko govorijo, da gre za otroke. Čigave otroke, pravzaprav?
