Tiskane izdaje
Fužine so poseben fenomen. Na fasadah značilnih betonskih blokov je napisan del novejše slovenske zgodovine. Preži na sedanjost, v kateri je enakopravnost hkrati vrednota in žaljivka.
Soseska je bila med drugim zgrajena za potrebe družin delavcev z območja nekdanje Jugoslavije, ki so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja na veliko migrirali v Slovenijo. Potrebovala jih je, ker so bili cenejša delovna sila. Gradili so tudi to, kar danes razprodajamo. Po osamosvojitvi so ti poceni delavci in njihovi potomci postopno prešli v kasto nezaželenih, v razred čefurjev, na glas ali po tihem pomanjšanih na tiste na -ić. Z njihovo stigmatizacijo je prišla tudi stigmatizacija soseske, v kateri živi 94 odstotkov državljanov Slovenije.
Stereotipi so trajnejši od zgodovinskega spomina in močnejši od racionalnega premisleka. Pogled v drobovje navidezno lahkotne teme o domnevnem ljubljanskem getu pa kaže, da živimo v egalitarni družbi z umazano skrivnostjo - ksenofobijo. Kar je v nevrotičnih časih, ko se ves čas zdi, da bo vsak trenutek glasno počilo, pomembno sporočilo. Živimo v družbi, ki se boji prišlekov, čeprav je zadnjega izgnala. Tisti, namreč, na katere mnogi gledajo zviška, kot da so družbeni paraziti, so bili nekoč delovni migranti v isti državi, danes pa so državljani Republike Slovenije, plačujejo davke in volijo manj slabe med slabimi. Ne bi mogli biti bolj slovenski.
Toda dvolična družba, ki smo jo ustvarili, potrebuje »geto«, kraj, s katerim lahko poistoveti namišljene razloge za paranojo pred Drugim, enkrat so to »južnjaki,« drugič geji in lezbijke, tretjič Udba, četrtič navadni tujci. In ker se po svetu pa tudi pri nas krepijo sile, ki razlikujejo med tistimi od tu in tistimi od tam doli, je prišel čas, da čim prej odpravimo vse naše fužine. Če smo zrela družba. Če nismo, si boljšega tako ali tako ne zaslužimo.
Razbijamo stereotipe o domnevno najbolj razvpiti ljubljanski soseski. Sprehodite se skozi interaktivno podatkovno zgodbo Fužine (ni)so geto na: delo.si/fuzine
