Tiskane izdaje
V zadnjem mesecu me je po elektronski pošti ali družabnih omrežjih doseglo veliko besedil, ki so jih pošiljatelji pospremili s komentarjem »to moraš prebrati«.
Sporočila so bila zelo podobna. Na vsaki povezavi je bil zapis, komentar ali pogovor, povezan z begunci. Avtorji besedil so v uvodu napovedali, da bodo povedali pravo resnico o beguncih, ki jo mediji in politiki prikrivajo. Opisovali so negativne učinke islamske kulture, svarili pred nepravimi begunci, se bali za »naše otroke« in napovedovali konec Evrope.
Pošiljatelje sem kar dobro poznal. Vsi so bili univerzitetno izobraženi in zaposleni v strokovnih ali ustvarjalnih poklicih. Z njimi sem se večkrat pogovarjal o družbenih, političnih in gospodarskih vprašanjih, zato sem vedel, da niso nekritično zaupali politiki in množičnim medijem. Prav tako se mi niso zdeli dovzetni za teorije zarote, saj mi doslej še niso pošiljali skritih resnic o cepivih, gensko spremenjeni hrani, pristanku na luni in nevarnih sledeh na modrem nebu. Zato me je začudilo, da so jih spletna protibegunska besedila tako močno vznemirila.
Bila so zelo slabo napisana. Besednjak je bil komaj srednješolski, jezik slab in poln pravopisnih napak. Članki so bili večinoma anonimni ali podpisani z izmišljenim imenom (google jih ni našel), avtorji niso niti poskusili predstaviti nasprotnih stališč ali pojasniti zgodovinskih, ekonomskih in geopolitičnih razlogov za množice v begunskih centrih.
Kraja in časa nastanka fotografij ni bilo mogoče določiti, saj so bile pobrane z družabnih omrežij. Zapisi so bili zelo očitno pristranski in polni negativnih pridevnikov, a so kljub temu dosegli želeni učinek – prestrašili prejemnike in se razširili po družabnem spletu.
Takšen medijski pojav je pred skoraj desetimi leti opisal ameriški televizijski komik Stephen Colbert in ga poimenoval »truthiness« ali resničnostnost.
Amerika se je razdelila na državljane, ki resnico iščejo z glavo, in tiste, ki jo čutijo v srcu, je povedal Colbert. Glava je opozarjala, da Iraka ni bilo mogoče povezati z napadom na newyorška dvojčka, a je ameriška javnost kljub temu sledila predsedniku Georgeu Bushu in podprla rušenje iraškega vodje Sadama Huseina. Politiki so sicer zavajali javnost in lagali o orožju za množično uničevanje, a so Američani kljub temu globoko v srcu čutili, da njihovi vojaki v Iraku delajo pravo stvar, je povedal televizijski satirik. Ne glede na nasprotne argumente in dejstva.
Odzivi Američanov so bili zelo človeški. Teroristični napad je porušil občutek varnosti, v javnosti sta se razširila jeza in strah. Busheva politika ni poskušala pomiriti njihovih čustev, ampak jih je podpihovala in usmerila v zlega diktatorja na drugem koncu planeta.
Enako človeška so tudi čustva številnih Evropejcev, ki jih množice beguncev opominjajo, da se njihova družba za vedno spreminja. Glava morda ve, da so za begunsko krizo in razmah globalnega terorizma najbolj odgovorne vojne in politiki, ki smo jih volili zadnja desetletja. Ampak so negotovost, strah in nezaupanje močnejši od razuma, ki bi edini lahko spregledal zavajajočo »resničnostnost« anonimnih spletnih zapisov ter jih poslal v zaslužen elektronski koš. Ali zavrnil hujskaško politiko, ki z resničnostno retoriko nagovarja srca volivcev.
Velike Resnice o begunski problematiki ni mogoče najti v polpismenih, nevednih in sovražnih zapisih na spletnih forumih in družabnih omrežjih – tudi če jih priporočijo dobronamerni znanci. Razkril je ne bo noben politik ali komentator, ki bo v človeški množici vedno našli potrditev lastnih predstav o prebežnih neznancih: umazanijo, nasilne izgrede, nemočne žrtve in oportuniste.
Po koščke resnice se je treba odpraviti med zgodovinske knjige, v medijske arhive in družbene analize, ki pomagajo razumeti družbene spremembe, pred katerimi Evrope ne morejo ubraniti ostre britvice na tehnični oviri. Predvsem pa opraviti vsaj kakšno uro prostovoljskega dela v prehodnem centru, kjer podobe iz resničnostnih zapisov postanejo ljudje. V okoliščinah, ki jih zdrav razum in čustva ne privoščijo nikomur.
