Tolmačenje svobode

Kaj se zgodi, ko se srečata Konfucij in Ronald McDonald? Mar kitajski modrec, ki je preziral trgovce, končno ugrizne v sočni bigmac, ali klovn, ki je desetletja služil kot maskota globalizacije, postane konfucijanec? In kaj se zgodi, ko se na geopolitičnem prizorišču hkrati pojavita Xi Jinping in Donald Trump? Ali kitajski predsednik v resnici postane globalist, ameriški pa spusti zapornico pred nosom svobodne trgovine?

Potem ko se je svet leto dni ukvarjal s to dilemo, je napočil trenutek, ko se bomo morali tudi odločiti. Kar zadeva Konfucija, je ta povsem lepo ukrotil McDonalda in od njegovih neoliberalnih barv sprejel samo tisto, ki se lepo ujema z enostrankarskim nadzorom in prevlado državnega kapitala.

Večji problem pa imamo z Donaldom, torej s Trumpom, ko ta spregovori s carinsko gorjačo, s katero je nedavno grozila tudi Evropa, ko se je spopadala s kitajskim tolmačenjem svobodne trgovine. Kajti, kako se postaviti takrat, ko on zagrozi s trgovinsko vojno, v kateri ne more biti zmagovalca, gotovo pa so smrtne žrtve.

V 21. stoletju so se izoblikovale nove trgovinske civilizacije, ki so do zdaj usklajeno plesale v istem kolu, zdaj pa so zakorakale v ring. Kitajska, pa naj je še tako neoliberalna, je ostala konfucijansko ekskluzivna pri izbiri pravil plesa svobodne trgovine. Amerika, čeprav demokratična, pa se je spremenila v bojni stroj, ki pretežka vprašanja rešuje tako, kot da bi bil na njenem čelu Mao Zedong. Zidovi, ovire, carine.

Evropa bi iz njunega spora na hitro lahko pogoltnila del neprebavljivega hamburgerja, bolje pa bi bilo, da razmisli o lastni gospodarski in politični identiteti ter se takoj postavi tja, kjer bi si želela biti čez deset ali petdeset let. Ne konfucijanska in ne mcdonaldska bi lahko postala voditeljica odgovornejše globalizacije, poštenejše trgovine in solidarnejše prihodnosti. Lahko bi utrdila proizvodne temelje in oplemenitila trgovinskega duha. In takrat vojne sploh ne bi potrebovali.