Tiskane izdaje
Slovenija je v projektu plinovoda Južni tok, še bolj pa v poslu z večjo dodano vrednostjo za vse vpletene, novo skupno družbo Telekom Južni tok – pogojno. Takšna bo predvidoma jutri podpisana pogodba o dokončni finančni odločitvi za gradnjo plinovoda. Vprašanje je namreč še, ali bo evropska komisija Južni tok uvrstila med izjeme v tretjem energetskem paketu. Ta namreč določa, da morajo imeti do plinovoda prost dostop vsi dobavitelji in trgovci plina, ki to želijo. Odprti trg in konkurenca sta vizija že nekaj let.
»Če mi gradimo, drugih virov plina pa ni od nikoder, je to nesmiselno določilo. To je, kot bi zgradili hišo, potem pa bi se vanjo brezplačno vselil nekdo tretji. Naj si drugi dobavitelji zgradijo svoj plinovod,« pa pravijo Rusi. In imajo vsaj deloma prav. Južni tok ni nacionalno prenosno plinovodno omrežje, temveč je večnacionalni projekt. Gre za dodatno ponudbo plina, ki ga Evropa potrebuje, poleg tega postavlja severno in srednjo ter jugovzhodno Evropo v enak položaj.
Navsezadnje, tudi Severni tok in plinovodi, po katerih dobavljajo norveški plin v zahodno Evropo, so večnacionalni in vsi po vrsti izjeme. Gre res le za to, da imamo dve ravni Evropske unije? Do bogatih zahodnih držav lahko pripeljejo plin neposredno proizvajalci, ki jim ni treba prenašati muh različnih trgovcev, do revnejše jugovzhodne Evrope pa se to ne da? Ali je Nabucco dovolj za vse potrebe? Po doslej videnem ima resda čvrsto podporo evropske komisije, a tudi resne težave z viri zemeljskega plina.
Južni tok ima še vsaj eno razsežnost. Pred podpisovanjem končnih odločitev so si vse države na trasi plinovoda že izpogajale nove dolgoročne pogodbe z Gazpromom. Z nižjimi cenami. Tako nizkimi, kot jih ima večina držav zahodne Evrope in kot jih ima od novembra tudi Slovenija. A je vprašanje, ali bo to kot dobro novico razumel tudi nemški komisar za energijo. Za konkurenčnost tega dela Evrope gre.
