Totalitarna demokracija

Zato bi bilo morda res najbolje, da bi jih kar odprli in vsem zainteresiranim omogočili, da se v njih napasejo do sitega. Koristi namreč tako in tako ne bi bilo nobene. Kajti preteklosti ni mogoče spremeniti. Ta se je z leti tiho in neopazno zalezla v orumenele papirje, kjer zdaj potrpežljivo čaka, da se bodo ljudje iz nje kaj naučili. Pa se očitno nočejo.

Totalitarni režimi že po logiki žanra delujejo totalitarno. Na vzhodu Evrope to dobro vedo. Zdaj so to spoznali tudi Arabci. Zato so se odločili za spremembe. Toda stvari postanejo zagatne takrat, ko se k totalitarnim metodam začnejo zatekati zaprisežene demokracije. Ko človekove pravice začnejo teptati tisti, ki sicer nenehno govorijo o pravni državi. Takih zgodb je tudi v demokratični Sloveniji kar nekaj. Izbrisani, Romi, trgovina z orožjem. Toda teh tem se številni politiki, predvsem tisti, ki tako radi vrtajo po starem, najraje na široko ognejo.

Najizrazitejši dokaz (ne)prikritega vračanja totalitarizma v naročje demokracije je zagotovo ameriška vojna proti terorju. Guantanamo. Stražni stolpi in bodeča žica. Ali spomin na medvojna koncentracijska taborišča res lahko tako hitro izgine iz spomina? Najprej nihče ni vedel, koliko zapornikov pravzaprav sploh je v tem zloglasnem gulagu našega časa. Ameriška oblast je natančen seznam jetnikov razkrila šele aprila 2006, po sklepu vrhovnega sodišča. Po podatkih Pentagona je skozi Guantanamo do takrat šlo 759 terorističnih osumljencev. Med ujetniki je bilo tudi 64 otrok in mladostnikov, pa tudi leta 1913 rojeni Mohamed Sadik. Ko so ga izpustili, je dopolnil 93 let ...

So bili vsi ti nesrečniki res teroristi? Clive Stafford Smith, britanski odvetnik, ki je med prvimi obiskal Guantanamo, mi je v pogovoru povedal, da ne. Večino jetnikov, danes jih je tam še slabih dvesto, so za bodečo žico pahnili zato, ker so se ob nepravem času znašli na nepravem kraju. Pakistanska obveščevalna služba ISI je po padcu Kabula iznajdljivo lovila domnevne talibske prebežnike in jih za 5000 dolarjev prodajala Američanom, je v svoji knjigi z naslovom Na ognjeni črti zapisal nekdanji pakistanski predsednik Pervez Mušaraf.

Zaporniki so v Guantanamo seveda prihajali tudi po drugih poteh. Agenti Cie so v tajnih operacijah, v katerih so sodelovale tudi številne evropske vlade in Nato, skupaj z domačimi varnostnimi službami sredi belega dne ugrabljali teroristične osumljence in jih prevažali v države, notorično znane po mučenju zapornikov (Egipt, Sirija, Maroko). Tajne zapore so Američani ustanavljali celo na evropskih tleh, predvsem v tako imenovani »novi Evropi«, ki se je šele pred kratkim mukoma rešila svinčenega objema totalitarizma. Res narobe svet.

Toda Guantanamo je v bistvu le droben otoček v novodobnem demokratičnem »arhipelagu gulag«, zgrajenem po enajstem septembru. Mohamed al Daini, iraški opozicijski poslanec, je pred dvema letoma na visokem komisariatu OZN za človekove pravice v Ženevi na mizo vrgel dokaze o pravi pajkovi mreži zaporov. Na vsem iraškem ozemlju jih je kar 426, je takrat poročal al Daini. Z zvezami jih je obiskal trinajst. In jih na skrivaj tudi posnel. Razmere v njih so nečloveške. Ponekod se je v enem samem prostoru stiskalo do dvesto ljudi, v enem od zaporov celo sedemsto. V neznosnih higienskih razmerah so skupaj nagnetli ženske, otroke, starce, moške srednjih let. Vsi so brez obtožnic, prepuščeni na milost in nemilost Američanom in njihovim iraškim šakalom, ki se nad jetniki grobo znašajo, jih živalsko mučijo, spolno zlorabljajo in tudi ubijajo.

Takšno vračanje totalitarizma nekritično podpira vsa demokratična Evropa. Zelo goreče tudi Slovenija. Tudi zato si politika ob razpravah o Guantanamu nikoli ne postavlja pravih vprašanj. Tamkajšnji nesrečniki si seveda zaslužijo vrnitev v normalno življenje, toda hkrati je treba tudi jasno vprašati, zakaj današnji svet sploh potrebuje Guantanamo. Od kod zamisel o novih koncentracijskih taboriščih? Bo kdo kaznoval njihove idejne očete? Ali Auschwitz res ni izučil nikogar?

Britanski filozof Michael Oakeshott pravi, da se preteklost in sedanjost v bistvu nenehno prepletata. Za našo politično sceno to velja kot pribito. Slovenska politika je naravnost obsedena s preteklostjo. In zato ne vidi sedanjosti, ki ji iz dneva v dan tiho in neopazno polzi iz rok. Si takšna družba sploh zasluži prihodnost?