Tiskane izdaje
Dva meseca pred volitvami bi morebiti morali lestvico največjih izvoznih podjetij analizirati predvsem – politiki. In premisliti, kako bi (bodo?) ukrepi na podlagi političnih programov, ki jih ponujajo volivcem, vplivali na položaj najbolj vitalnega dela slovenskega gospodarstva.
Izvoz je najnižjo točko v novejšem času dosegel v kriznem letu 2009, vse od takrat hitro raste. V letu 2017 je presegel 28 milijard evrov in dosegel skoraj 70 odstotkov BDP. Ta delež se vse od leta 2010 povečuje in bo po projekcijah Umarja še zrasel.
Zakaj je ta podatek pomemben? Govori nam, da je danes za vsako podjetje – tako »staro«, ki se želi obdržati, kot za »novo«, ki želi rasti – trg vsaj Evropa, če že ne cel svet. Država, ki ima dva milijona prebivalcev oziroma potrošnikov, je enostavno premajhna, da bi ponujala podjetjem varno zavetje in jih hkrati spodbujala k temu, da so s svojimi izdelki in storitvami kakovostna in konkurenčna.
Možnosti za povečanje prodaje so torej predvsem (ali skoraj edino) v izvozu. Uspeh na tem področju prinese ustvarjanje novih delovnih mest. Ta so lahko bolje plačana, če podjetje s pomočjo znanja zaposlenih ustvarja izdelke z višjo dodano vrednostjo, ki jih lahko v svet proda po višjih cenah. Pod črto ostanejo višji dobički, od katerih pobere država več davkov, s katerimi lahko financira skupne potrebe družbe.
Naloga gospodarske politike se zdi jasna. Doma mora skrbeti za dovolj vlaganj v znanost in izobraževanje, da bodo podjetja našla usposobljene sodelavce. Hkrati mora z ustrezno davčno politiko stimulirati podjetja, da v Sloveniji vlagajo in da lahko zaposlijo tudi tiste strokovnjake, ki zdaj zaradi boljših razmer za delo odhajajo v tujino.
V odnosih s svetom pa se zdi, da izvozna podjetja pričakujejo od države predvsem zdravo mero pragmatičnosti. Ta bo še posebno pomembna v času, ko se napovedujejo trgovinske vojne. Kadar so v sporu veliki, malokdo glede na interese majhnih.
