Trajajoča začasnost

Število otrok z odločbami o usmeritvi v slovenskih šolah narašča. Mnogi med njimi bi morali imeti stalne spremljevalce, ki bi znatno olajšali delo učiteljem, predvsem pa otrokom. A zakonodaja nekaterim skupinam otrok, kot so otroci z motnjo avtističnega spektra, stalnega spremljevalca ne omogoča. O tem bo zdaj odločalo ustavno sodišče.

Zakon stalnega spremljevalca za fizično pomoč omogoča le težje in težko gibalno oviranim ter slepim otrokom. Avtisti, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, dolgotrajno bolni otroci bi, kot opozarjajo ne le starši, ampak tudi stroka, morali prav tako imeti vsaj možnost pridobiti stalnega spremljevalca. Začasni spremljevalec namreč pomaga le tu in tam. Pri laboratorijskih vajah, dnevih dejavnosti, izletih, ekskurzijah, skratka občasno. A, recimo, avtista lahko zelo vznemiri že kašljanje sošolca med poukom ali šolski zvonec. Če samo pomislimo, kakšno je včasih stanje v oddelkih podaljšanega bivanja, si lahko predstavljamo, v kakšnem stresu se lahko tak otrok znajde. Če sledi izbruh, nihče ne vidi otroka s problemi, ampak ga tudi sošolci označijo za »problematičnega«. Spremljevalec bi njegovo stisko lahko »prevedel« tako, da bi ga vsi razumeli. Učitelji in sošolci.

S svojimi odločbami zakonsko krivičnost lahko omili zavod za šolstvo, če, recimo, v odločbi zapiše, da otrok potrebuje spremljevalca do sedem ur na dan. Toda izvedba šepa. Ker gre le za »začasne«, čeprav sedemurne, spremljevalce, v praksi to pomeni, da se z enim otrokom lahko ukvarja tudi več zaposlenih na šoli. Tisti, ki ima pač čas oziroma premalo ur. Delo začasnih spremljevalcev ni sistematizirano, to pomeni, da jih morajo šole zagotoviti med svojimi zaposlenimi ali se obrniti na občine ali nevladne organizacije. Tako se pri otrocih, ki potrebujejo stalnico, ker so spremembe stresne že za povsem zdrave otroke, lahko v enem dnevu zamenja tudi več spremljevalcev. Glede na to, da smo se v državi odločili, da bomo otrokom s posebnimi potrebami omogočili šolanje med zdravimi vrstniki, tako ravnanje zelo diši po nezakonitosti.

Tudi ministrstvo ugotavlja, da bo nekaj treba narediti. Letos so z evropskim denarjem vpeljali v šole posebne asistente, ki pomagajo v razredih, kjer so otroci, recimo, z avtizmom. Za asistente so se lahko prijavili težje zaposljivi, mlajši od 29 let. Koliko jih je med izbranimi dvestotimi, ki v razredih niso na voljo izključno enemu otroku, takih, ki imajo čut za pomoč tem otrokom in pri manj kot 29 letih potrebne izkušnje? Kaj smo s tem dobili? Ministrstvo pravi, da podlago za rešitve v prihodnje. Asistentov že prihodnje leto ne bo več. Kdaj bodo torej otroci, ki so že v šolah in potrebujejo stalnega spremljevalca, tega dočakali?

Ključ do rešitve je očitno le v spremembi zakona. Primanjkljaji teh otrok niso prav nič začasnega. Njihove motnje ne izginejo v jutranjem varstvu ali popoldanskem bivanju, čeprav so povsem sposobni opraviti osnovno šolo. Potrebujejo le stalnega prevajalca.