Transparentna streznitev

Zanos transparentnosti, s katero so prejšnji poslanci pa tudi prejšnja vlada poskušali v bankah razkriti vse, kar se razkriti da, je doživel prvo streznitev. Ustavno sodišče je namreč do sprejetja končne odločitve zadržalo izvajanje novele zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki podržavljenim bankam nalaga, da morajo razkriti podatke o slabih posojilih, ki jih niso oziroma ne bodo prenesle na slabo banko. Če ustavno sodišče v vmesnem času ne bo odločilo drugače, državnima NLB in NKBM tako najpozneje do 19. oktobra ne bo treba na spletu objaviti podatkov iz kreditnih map pravnih oseb, ki so decembra lani imele status neplačnika.

Takšna odločitev ustavnih sodnikov, ki je bila sprejeta soglasno, ni presenetljiva. Če bi banka zaupne podatke o kreditih in svojih strankah enkrat javno objavila, ti nikoli več ne bi bili tajni, četudi bi ustavno sodišče pozneje morebiti ugotovilo, da določila ZDIJZ niso skladna z ustavo. Presenetljiva in povedna pa je hitrost, s katero je ustavno sodišče noveli ZDIJZ prižgalo rdečo luč do dokončne odločitve. Za to je namreč potrebovalo pičla dva tedna.

Razkrivanje bank na oltarju javnosti je postalo moderno v času prejšnje oblasti. Vlada Alenke Bratušek je z marčno novelo ZDIJZ najprej na javni steber pribila terjatve, ki so končale v slabi banki. Razkritje slabih posojil, ki so ostala pri bankah, so takrat poslanci zavrnili, v predvolilnem obdobju pa se skušnjavi pridobivanja političnih točk s populističnimi ukrepi niso mogli upreti. Na predlog skupine poslancev s prvim podpisanim Rihardom Branisljem so takšno rešitev junija letos potrdili. In čeprav so takšni rešitvi med drugim nasprotovale banke, Banka Slovenije, Evropska centralna banka in da je bil do tega zadržan celo prvi zagovornik transparentnosti – urad informacijske pooblaščenke.

Poslanci so novelo sprejeli v imenu razčiščevanja nepravilnosti v preteklem poslovanju državnih bank. A to ne more biti naloga državljanov, ampak naj to delo opravijo pristojne institucije, ki dostop do podatkov v bankah tako in tako že imajo. Odnos med banko in njenimi strankami namreč temelji na zaupnosti in varovanju podatkov. Javno razkritje posojil bi zato gotovo zamajalo konkurenčnost državnih bank, v katere smo vložili več milijard evrov. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, kdo bi potem sploh še hotel poslovati z njimi, če se politika vsak trenutek lahko spomni, da bo javno razgalila posojila, depozite in druge zasebne finančne podatke.

Teh težav se, kot kaže, zaveda tudi nova vlada. Iz mnenja, ki ga je podala pristojnemu odboru je mogoče ugotoviti ne le da podpira zadržanje izvajanja sporne novele ZDIJZ, ampak v njem opozarja tudi na negativne posledice razkritja podatkov o kreditih v bančnem portfelju. Med drugim poudarja neenakopravno obravnavo bančnih komitentov.

Zamrznitev spornih določil ZDIJZ je šele prva in začasna etapa, ključna bo namreč končna odločitev ustavnih sodnikov. Če bi ti aktualno zakonsko ureditev odobrili, bi državne banke in njeni komitenti lahko računali le še na razum in zakonske spremembe nove oblasti.