Trda roka

Evropska unija je ob izbruhu begunske krize kazala klavrno sliko. Navznoter je nastal velik razdor, navzven v svojih prijemih ni bila verodostojna. Članice so bile več mesecev ujetnice nesoglasij o kvotah za razmeščanje beguncev. Šokantnim prizorom z Madžarske in zadušenim beguncem na avstrijski avtocesti je sledilo široko odpiranje vrat v Nemčiji.

Napoved, da najtežji časi šele prihajajo, se je izpolnila. Na terenu je pripravljenosti na sprejem begunskih množic manj, saj so zmogljivosti omejene. Čeprav se v njenem taboru povečuje nezadovoljstvo z njeno politiko in se v javnomnenjskih raziskavah njena priljubljenost zmanjšuje, kanclerka Angela Merkel odločno vztraja na tvegani poti, ki bo vplivala na vso staro celino.

Po kaotičnih razmerah, ko je pod begunskim pritiskom padel dublinski sistem, ko na jugu niso več nadzirali zunanje meje EU in ko so znotraj schengna spet začeli uvajati nadzor potnikov, evropska politika poskuša vzpostaviti vsaj bolj urejen sistem. Pri reševanju tega, kar se rešiti da, tabujev očitno ne bo. Unija je pripravljena na trdnejše in nenačelne, a realistične prijeme.

Tako naj bi varuh schengenske meje v Grčiji postal Recep Tayyip Erdoğan. Prek tako imenovanih hot spotov Unija hoče vračati migrante, ki ne bežijo pred preganjanjem in ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, takoj po njihovem vstopu v Grčijo in Italijo. Ti, ki se prebijejo v države na severu, bodo v domovine vrnjeni po hitrem postopku, da bo sproščen prostor za »prave« begunce.

Da bi bila Unija dolgoročno uspešna pri zajezitvi begunskih tokov, bo morala narediti več v državah njihovega izvora in uresničiti mantro o »več Evrope« na zunanjepolitičnem področju. Zaradi razsežnosti krize je razumevanja azila v nacionalni suverenosti članic preseženo. Tudi članice, ki bi bile raje odmaknjene od toka zgodovine, ne bodo mogle biti izolirane.