Trdnjava in pekel

Ne samo na slovensko-avstrijski meji, marveč tudi na avstrijsko-nemški meji na Bavarskem je nadzor potnikov z občasnim preverjanjem dokumentov postal rutina v schengenski Evropi. Je nekakšen ostanek dramatičnega obdobja jeseni 2015, ko je po balkanski poti v nekaj mesecih prišlo v jedro Evrope več sto tisoč beguncev in migrantov. Številni med njimi, vsaj v prvi fazi, ob prihodu niso bili varnostno preverjeni.

Gostilničar v bavarski obmejni vasici Mittich blizu Passaua se je tega obdobja spomnil s kar nekaj nejevolje, češ, ljudje so bili res ubogi, a položaj je bil nevzdržen. Čeprav begunci in migranti skorajda ne pridejo več čez mejo, Nemčija kot tudi Avstrija namreč vedno z neprepričljivimi argumentacijami dobita zeleno luč za nadaljevanje nadzora na notranjih schengenskih mejah. Vsaj posredno si želita pokazati domačim volivcem, da nadzirata položaj.

Minevata točno dve leti od dramatičnega preobrata, ko sta državi odprli vrata množici beguncev, ki so obtičali v katastrofalnih razmerah na železniški postaji Keleti v Budimpešti in številni med njimi so se odpravili kar peš proti ciljnim deželam. Po odprtju meje je bilo vse v znamenju »kulture dobrodošlice«. V spominu so ostali radostni prizori sprejema ljudi na železniških postajah in domačinov, ki so se odpravili po begunce kar z osebnimi avtomobili.

Na pot iz Turčije poti severu se jih je nato odpravilo še več. Evropa ni bila pripravljena na tako množičen prihod beguncev. Z dveletne časovne distance je očitno, da kratko obdobje jeseni leta 2015 ni bilo prelomnica, po kateri so se začeli drugačni časi. Bilo je velika izjema. Od prvih zapletov, ki so sledili prvemu množičnemu prihodu ljudi, se EU želi čim prej in čim bolj učinkovito vrniti k sistemu, ki temelji na logiki trdnjave in si bolj ali manj zatiska oči pred neprijetnostmi.

Z moralno kočljivo kupčijo s Turčijo, ki je nagradila zaprtje balkanske poti, so se končali kaotični časi skoraj nenadziranega prihoda ljudi. Ankari je bilo sicer zagotovljenih več milijard evrov za preskrbo beguncev na njenih tleh, a obljube o preselitvi številnih Sircev niso bile izpolnjene. Tudi v Uniji skoraj ni solidarnosti: druge članice so v dveh letih iz najbolj obremenjene Grčije sprejele le okoli 18.000 prosilcev za azil.

Tudi na migracijski poti čez osrednje Sredozemlje, predvsem iz Libije v Italijo, ni več moralnih zadržkov. Evropske države so pri zaviranju migracij pripravljene sodelovati z libijskimi milicami in pustiti migrante v razmerah, ki po številnih poročilih spominjajo na koncentracijska taborišča. Francoski predsednik Emmanuel Macron je obudil ideje o obravnavi prošenj migrantov v Afriki, Čadu in Nigru, ki so bile že večkrat opuščene, ker so v praksi neizvedljive.

Na migracijskem vrhu so spet na veliko obljubljali odprtje vrat za res preganjane in organizirane, zakonite migracije. Najbrž zgolj za mirno vest. Pod pritiskom volilnega telesa je zmagala Realpolitik. Želja po ustavitvi kaotičnega priseljevanja in nadzor zunanje meje za vsako ceno sta premagala vse moralne imperative. Nadaljevalo se bo življenje v utvari, da v Evropi lahko na vekomaj živimo v miru in blaginji, četudi je na drugi strani morja pekel.