Trendi: Lepljivi šarm nacionalizma

Evropska politika že dolgo vgrajuje v svoje politične programe nacionalno identiteto, ta je postala pomembna vsebina politične tekme. Mainstream politiki – francoski predsednik, britanski premier, nemška kanclerka – se radi spogledujejo s skrajno desnico. Več in več igrajo na karto nacionalizma, prevzemajo ideje ekstremistov, ki so bili svojčas na obrobju: evrofoba, kot je Nigel Farage na Otoku, skrajne desničarke Marine Le Pen v Franciji, protipriseljenskih gibanj na političnem prizorišču Nemčije. Ni problem samo skrajna desnica, problem je tudi etablirana politika, ki ji je odprla vrata. Oziroma z besedami hrvaškega filozofa Srećka Horvata: mainstream politika je »osvobodila skrajno desnico«.

Trend ni od včeraj. Skrajna desnica, in to nista samo Jobbik na Madžarskem in Zlata zora v Grčiji, je že dlje eden najznačilnejših evropskih političnih pojavov. Vključuje dvoje: ne samo, da so se politične stranke, ki sicer na margini obstajajo že desetletja, premaknile bliže centrom politične moči, mainstream je obenem prevzel velik del skrajno desne govorice in skrajno desnih političnih idej.

Treba se je spomniti za znano predsedniško kampanjo, ki si jo je v celoti prilastila skrajna desnica. Pred francoskimi volitvami leta 2007 je predvladovala ena sama tema: kako biti dober Francoz. Konservativni kandidat Nicolas Sarkozy je predlagal ustanovitev ministrstva za »priseljevanje in nacionalna identiteto«, ki bi od prišlekov terjalo prevzem sekularnih vrednot republikanske države. Koketiranju s patriotizmom in simboli, ki so bili zgodovinsko domena skrajne desnice, se ni mogla upreti socialistična tekmica Ségolène Royal. Hotela je, da bi vsak francoski državljan znal marseljezo ter hranil zastavo, ki jo izobesi na največji ljudski praznik. Le Penova se je hehetala, da sta ji vodilni stranki ukradli slogan: »Francijo Francozom«. Toda tudi v Britaniji je tedanji premier Gordon Brown vznemirjal z retoriko o »britanskih delovnih mestih za britanske delavce«, kar je bilo programsko geslo fašistične, skrajne desnice na Otoku. Celo v Nemčiji, kjer je zaradi zgodovine govorica o nemški identiteti nespodobna, so proprisejenske, ksenofobne razlage dobile prostor v razpravah politikov Krščansko-demokratske unije Angele Merkel.

Ideološke teme so povsod prekrile ekonomska vprašanja, ki praviloma zanimajo volivce, politične stranke čedalje bolj tekmujejo na polju nacionalnih identitet. Kriza identitete ni zelo resno vprašanje samo v kaki Franciji, vso Evropo vznemirja deficit zgodbe. Z množičnim priseljevanjem, oziroma vse bolj razširjeno percepcijo tega pojava, je nacionalna identiteta postala ključna tema in multikulturalizem je postal kontroverzen, spodleteli pojem. To je netivo skrajne desnice.

Smo pri začetni Horvatovi tezi, kdo je »osvobodil skrajno desnico«. Treba se je ozreti k strankam glavnega toka, ki so zaradi lastnih volilnih koristi izrabile nacionalizem – in skrajna desnica pomeni v svoji nravi predvsem nacionalizem – ter radikalizirale politični spopad o tem vprašanju. Zdaj, ko je skrajna desnica s svojo ksenofobijo, rasizmom in antisemitizmom vsepovsod, smo skoraj pozabili, kdo ji je bil odprl vrata.